Da bi se izognili poznejšim težavam zaradi plazenja ali posedanja objektov, je pomembno, da že v času, ko se odločamo o nakupu parcele ali obstoječega objekta, oz. med projektiranjem novogradnje poiščemo pomoč geologa/geomehanika. Ustrezno usposobljeni strokovnjaki lahko na podlagi terenskih raziskav in s svojim znanjem opozorijo na nevarnosti ob večjem posegu v pobočje ali odkrijejo morebitne poškodbe na obstoječem stanovanjskem objektu. Grad­nja enostanovanjske hiše ali gospodarskega poslopja, izvedba dostopnih poti in urejanje kmetijskih površin, vse to so posegi, ki lahko povzročijo velike poškodbe naravnega stanja in s tem znatne stroške za sanacijo plazišč, zdrsov, poškodb na obstoječih objektih, napeljavah, prometnicah, v skrajnem primeru pa ogrožajo zdravje in življenje ljudi.

Ugotavljanje prvih znakov plazenja – »odločitev za nakup«

Pred nakupom gradbene parcele oz. obstoječe stanovanjske hiše je lahko že vsak potencialni kupec pozoren na znake aktivnega ali fosilnega plazenja. To se običajno kaže v obliki morfologije terena, kot so nagrbančene površine, deloma neporaščena strma pobočja, skledaste oblike na zgornji strani pobočja in grebeni. Zelo pomembno vlogo pri določanju plazovitosti terena imajo drevesa. Na stabilnem terenu so debla pokončna, na labilnem nagnjena. Na plazovit oz. pogojno plazovit teren opozarjajo tudi močvirnati predeli in vodnato rastlinstvo (npr. preslice), ki nakazuje večjo prisotnost podtalne (precejne) vode.

Pri nakupu obstoječega stanovanjskega objekta pa je pomembno, da smo pozorni na morebitne poševne razpoke, ki se pojavljajo v notranjosti na stenah, v kletnih prostorih, na tlaku ali fasadi. Za potrditev opaženih znakov plazenja moramo poklicati izkušenega strokovnjaka.

Kaj izzove plazenje

V Sloveniji imamo na državni ravni izdelane karte erozijske in plazovitosti, ki so za upravne enote temelj za izdajanje soglasij oz. gradbenih dovoljenj. Na občinski ravni stvari še niso čisto urejene. Le nekatere občine imajo izdelane občinske prostorske načrte (OPN) in občinske podrobne prostorske načrte (OPPN), ki v svojih dokumentih bolj podrobno obravnavajo tudi geološko problematiko. Erozijska in plazovita območja so v omenjenih dokumentih zajeta na podlagi pregleda terena in nekaj osnovnih terenskih raziskav. Število geoloških raziskav je odvisno od finančnega plana posamezne občine, javnega naročanja in izbire najcenejšega ponudnika storitve. Temu primerno nastajajo posamezni dokumenti, ki pa se med seboj glede po kakovosti izvedbe bistveno razlikujejo.

Kadar govorimo o plazovitem in erozijsko ogroženem območju v Sloveniji, mislimo predvsem na gričevnate predele, ki imajo značilen debel do tanek sloj preperinske podlage, ki se nalega na osnovno hribinsko (kamninsko) podlago. Debelejši sloji preperinske podlage so predvsem na mehkejših kamninah (npr. laporovci, glinavci, skrilavci), ki so ob atmosferskih vplivih bolj preperevajo. Takšno okolje je občutljivo na večje vkope in nasipe, tla so srednje nosilnosti in stisljivosti ter ob ustreznem odvodnjavanju dokaj ugodna za temeljenje. V praksi prepogosto vidimo stanovanjske objekte, ki so na pobočjih temeljeni v preperinska glinasta tla in so bili zgrajeni brez večjih težav. Po daljšem ali krajšem obdobju se je zaradi neprimerno urejenega odvodnjavanja objekta v pobočju tik pod njim začelo plazenje razmočene zemljine. V takem primeru je treba opraviti obsežno sanacijo s podporno konstrukcijo, kar pomeni povečanje investicije. Poleg tega so znani primeri, ko izvajalci izkop opravijo v prestrmih brežinah in povzročijo splazitev za objektom. Z neprimernim odvod­njavanjem se lahko izpirajo tudi temeljna tla v območju temeljev, kar povzroča posedke objekta in poškodbe v obliki razpokanih tlakov, fasad in notranjih sten.

Temperaturno nihanje, spomladansko odtajanje razpok, tektonske cone in antropogeni procesi povzročajo površinsko preperevanje tudi na pobočjih v hribovitem in gorskem svetu. Pri tem se del trdne kamnine odlepi od pobočja in pade v nižjo lego, to se kaže v obliki planarnih zdrsov (nastanejo po eni ploskvi sistema razpok), klinastih zdrsov (nastanejo na presečišču dveh sistemov razpok) in kamninskih podorov ter drsenja, prevračanja, kotaljenja in padanja posameznih blokov. Hribinski pojavi so pogosti v hribovitem svetu, ki je navadno manj naseljen, ni pa nujno. V praksi se srečujemo s primeri, kjer objekti ležijo tik pod strmimi hribinskimi brežinami. Sanacije strmih kamnitih brežin se varujejo z odstranitvijo labilnih delov kamnine, lovilnimi pregradami, mrežami ali pozidavo. Nujno se je treba izogniti temeljenju deloma v hribinski podlagi in deloma na nasutju iz izkopnega materiala. Posledica je počasno posedanje nasutega dela objekta ali pa, ob neugodnih vremenskih razmerah, zdrs nasutja in zato porušitev stanovanjske hiše.

Preventivni ukrepi

Strokovnjaki Gradbenega inštituta ZRMK že dolga leta ob različnih priložnostih opozarjamo na preventivne ukrepe pred nastankom plazov. Lastniki parcel lahko sami veliko pripomorejo k zmanjšanju eksogenih in antropogenih dejavnikov in se tako izognejo nevarnosti plazenja. Med osnovne preventivne ukrepe spadajo:

• preprečitev zastajanja vode (npr. odtok strešne vode, čezmerno namakanje in zalivanje vrtov, poškodovane vodovodne napeljave);
• okoli temeljev objekta je treba izvesti ustrezno drenažo in zagotoviti priključitev meteo­rnih in drenažnih odtokov na kanalizacijsko omrežje ali zalogovnike;
• vsakoletno čiščenje žlebov, strešnih odtokov, jaškov ter odtočnih jarkov;
• morebitno odstranjeno vegetacijo je treba nemudoma nadomestiti z novo;
• v strmejših pobočjih je priporočljivo izvajati minimalne vkope in nasipe;
• zelo pomembno je, da se vsa gradbena dela opravijo zgolj v suhem vremenu;
• pred in med izvajanjem gradbenih zemeljskih del naj pri večjih posegih v teren sodeluje geolog/geomehanik.

Prvi ukrepi ob nestabilnosti pobočja in sanacija plazišča

Plazenje se najpogosteje pojavi ob dolgotrajnejših in obilnejših padavinah, po zmrzali in raztapljanju snega. Takrat se zgornji površinski preperinski sloj nasiči z vodo in poruši ravnovesje. Ponekod voda zastaja, drugje nastanejo izviri. Ob pomoči gravitacije se pokažejo znaki plazenja, kot so razpoke, zdrsi zemljin, odlomni robovi. Pri takšnih spremembah lahko že vsak posameznik ukrepa tako, da najprej razpoke oziroma odlomni rob splazitve prekrije z neprepustno folijo in s tem prepreči dotok padavinske vode v območje zdrsa. S kanali in površinskimi jarki se uredi odvod vode, če ta koncentrirano doteka na labilno območje. Če je mogoče, se plazina preusmeri proč od obstoječih objektov oz. se objekti zavarujejo z lesenimi deskami in odri. Ob tem pa je treba plazino opazovati in o nastanku škode obvestiti pristojne lokalne oblasti.

O nadaljnjem ukrepanju ali pri obsežnejšem plazenju se je treba posvetovati z geologom/geomehanikom. Ta na podlagi inženirskogeološkega kartiranja plazine in izvedbe ustreznih geotehničnih preiskav določi tip in pogoje sanacije. Pri sanacijskih ukrepih se uporabljajo rešitve in postopki, ki so že dolgo poznani in preizkušeni, npr. različna preoblikovanja terena, ureditev dreniranja in površinskega odvodnjavanja, tudi grad­nja opornih konstrukcij iz lesa, kamna, betona in armiranobetonskih konstrukcij, sidranih s pasivnimi ali prednapetimi geotehničnimi sidri in pilotnimi stenami. Plaz dodatno stabiliziramo s sajenjem vegetacije, ki na več načinov izboljša stabilnost (posrka vodo in dodatno s koreninami stabilizira teren). Posaditev vegetacije ali izvajanje biotorkreta (tj. setev z dodatkom anorganskih gnojil, prekrita z zastirko iz slame in lepljivega materiala, ki varuje pred izsušitvijo in erozijo) je navadno tudi končni ukrep pri sanaciji.

Sanacijskih ukrepov ne izvajamo le na splazelih terenih, ampak jih uporabimo tudi za izboljšanje razmer, da se plaz sploh ne bi sprožil. Pri vseh vrstah gradnje moramo zato paziti, da s posegi v teren ne poslabšujemo stabilnosti, če pa jo, predvidimo dodatna dela za zagotovitev stabilnosti.

Bolje preprečiti kot zdraviti

Preventivo pred zemeljskimi plazovi bi morala po zakonu o prostorskem načrtovanju izvajati vsaka posamezna občina že v fazi priprave OPN ali še bolj podrobneje v OPPN. V tem dokumentu so na podlagi strokovnih ugotovitev geologa/geomehanika določena območja, ki so potencialno plazljiva in ogrožajo človeka, njegovo imetje, živali in okolje. Praksa kaže, da se to ne upošteva. Dogaja se tudi, da občine izhajajo iz podatkov na državni ravni, ki so za lokalno uporabo pomanjkljivi.

Gradnja stanovanjskih objektov, ki so ob neprimernem temeljenju posegli v slabo nosilna in potencialno plazljiva tla, je v Sloveniji stalna praksa. Zaradi tega še enkrat opozarjamo, da se pri gradnji, tudi če lokacija ni opredeljena kot potencialno plazljiva ali erozijsko ogrožena, obrnete na izkušenega strokovnjaka s področja inženirske geologije, ki bo izvedel podroben inženirskogeološki pregled terena in izvedel najnujnejše geološke raziskave ter podal mnenje o morebitni grad­nji. Zavedati se moramo, da v današnjem času ni sanacije, ki je s sodobno gradbeno tehnologijo ne bi mogli izvesti, vendar so rešitve lahko zelo zelo drage.