Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Notranje stopnice: Privlačen arhitekturni element

Notranje stopnice so v sodobni arhitekturi dobile povsem nov pomen – iz temačnega prostora v odmaknjenem delu hiše so se prelevile v privlačen arhitekturni element. Na kaj je treba biti pozoren pri njihovem načrtovanju, smo povprašali dva izkušena arhitekta, posebno pozornost pa namenjamo tudi notranjim stopnicam za majhna stanovanja.

Stopnice v osnovi delimo na betonske, ki jih lahko obložimo z lesom, marmorjem ali keramiko, ter samonosilne z leseno ali kovinsko konstrukcijo. Ne glede na to, na kak­šen način povežemo dve etaži, je bistveno, da so stopnice pravilno izdelane in dobro zmontirane.

Oblika je odvisna od velikosti prostora

Prvo merilo pri načrtovanju notranjih stop­nic je velikost stanovanja, pojasni arhitekt Martin Pegan iz podjetja Interlingua Markap. Večji ko je prostor, zahtevnejše in estetsko bolj dovršene so lahko in nasprotno. Oblika pa je zelo odvisna tudi od načrtovanja objekta. »Pri klasično oblikovanem tlorisu objekta so stopnice največkrat ločene od bivalnih prostorov in so del povezovalnega dela objekta, ki ga sestavljajo vhod, veža, hodniki in podobno. Pri sodobno zasnovanih bivališčih pa stopnice radi pokažemo kot del večnamenskih prostorov (jedilnica, dnevna soba), kjer v kombinaciji z galerijo tudi volumensko oblikujejo in povezujejo celoten objekt,« pojasni sogovornik in doda, da tak način zasnove prostora tudi bolj praktično izkorišča tloris, saj ne potrebujemo dodatnih hodnikov in drugih povezovalnih prostorov.

Kaj pa sama oblika? Po izkušnjah Petra Pavšiča iz podjetja Arhi Petrus so ravne stopnice najbolj primerne za pravokotne podolgovate prostore, saj zavzamejo več prostora. »Najbolj pogoste in tudi praktične so dvoramne. Omogočajo najboljši izkoristek prostora, načrtujemo pa jih s podestom ali zavite, kar pride v poštev predvsem v manjših objektih.« Večji izziv pa so po sogovornikih izkušnjah okrogle stopnice, za katere se odločimo tam, kjer imamo težave z dostopom oz. pomanjkanjem prostora, ali pa zgolj iz oblikovalskih razlogov. »Če imamo dovolj prostora, so lahko estetski poudarek, za večje udobje pri hoji pa naj bodo raje širše kot ožje, da lahko po njih prenesemo tudi srednje velike kose pohištva,« pojasni Pavšič.

Osnovne zakonitosti

Mere stopnic vedno prilagajamo prostoru; več ko ga je na razpolago za pohodno pot, bolj so lahko položne in globoke ter s tem udobnejše in varnejše za hojo. Po izkuš­njah strokovnjakov si namreč marsikateri naročnik želi stopnice minimalnih mer, da bi zavzele čim manj prostora, ne pomisli pa, da bo vzpenjanje in spuščanje po njih, če bodo prestrme, neudobno ali celo nevarno.

Običajna širina stanovanjskih stopnic je od 80 do 100 centimetrov, za hojo pa so najbolj udobne, če imajo pohodno ploskev globine od 27 do 30 centimetrov in višine od 17 do 18 centimetrov. Po nekaterih podatkih je sicer minimalna višina stopnice 12 centimetrov, pomembno pa je tudi, da je nad njimi dovolj stojne višine, še zlasti če vodijo v mansardo. Priporočljiv naklon stopnic v stanovanjih je od 30 do 40 stopinj, se pa nekoliko razlikuje glede na njihove različne dimenzije. Ne nazadnje ne smemo pozabiti na ograjo – njena priporočljiva višina je od 90 do 100 centimetrov (merjeno od korena stopnic).

Stopnice v hiši ali stanovanju praviloma zavzemajo od tri do pet kvadratnih metrov tlorisne površine, sogovornika pa smo zaprosili še za minimalne mere prostora, ki ga potrebujemo za postavitev določenega tipa notranjih stopnic. »Ravne so praviloma dolge približno 450 centimetrov, za dostop potrebujejo še 90 centimetrov pred in za njimi ter dodaten hodnik v celotni dolžini v eni etaži, da omogočimo dostop do drugih prostorov ali stopnic v naslednji etaži, širina pa je lahko od 80 do 90 centimetrov. Zavite dvoramne stopnice lahko umestimo na tloris 210 x 190 centimetrov, za dostop pa potrebujemo še 100 centimetrov, ki jih najpogosteje izkoristimo za hodnik, tudi v tem primeru pa je širina rame 90 centimetrov. Okrogle stopnice naj bi bile za udobno hojo minimalnega premera od 160 do 170 centimetrov (širina rame je v tem primeru od 75 do 80 centimetrov), za večjo funkcio­nalnost pa bo potreben premer vsaj 200 centimetrov oz. tlorisna površina 200 x 200 centimetrov,« podrobno opiše Pavšič.

Minimalizem in les

Po izkušnjah strokovnjakov se naročniki še vedno najpogosteje odločajo za les, ki je primeren predvsem za stopnice, po katerih ne bomo hodili v čevljih, sledita kamen in keramika ter nazadnje PVC-talne obloge. V posameznih primerih izberejo tudi kovinske obloge, kot sta denimo profilirano jeklo ali aluminij. Izbira materiala je poleg tega odvisna od konstrukcije stopnic. Pegan pojasni, da so pri betonski primerni vsi našteti materiali, pri leseni ali kovinski pa je treba izbrati takšne, ki se vgradijo kot celoten kos, denimo les ali kamen, saj je tako manj mož­nosti, da bi po več letih uporabe na pohodni površini nastale poškodbe.

Pri ograjah je vedno bolj v ospredju minimalizem. Detajli so izčiščeni, prevladuje uporaba enega ali kvečjemu dveh materialov. »Stanovanjski prostori praviloma niso veliki, in če jih navidezno zapremo, dajejo občutek utesnjenosti. Steklena ograja je v tem primeru odlična rešitev, tudi vedno bolj dostopna, prav tako pa izpolnjuje varnostni vidik, če v objektu biva družina z otroki; v tem primeru namreč ne moremo načrtovati stopnic brez ograje. Se nam pa ponujajo tudi druge zanimive rešitve, na primer, da stopnišče zavarujemo z vrvnimi mrežami (jeklenimi ali vlaknenimi) in tako dobimo še prikupno igralo ali pa element za spreminjajočo se dekoracijo (npr. obešanje družinskih fotografij, slik ipd.),« najnovejše trende povzame Martin Pegan.

Stopnice za majhna stanovanja

Eno je načrtovanje v novogradnji, kjer praviloma nismo na tesnem s prostorom, bolj pa smo omejeni pri izbiri stopnic za majhna stanovanja. »Kjer imamo na voljo malo prostora, se odločimo za stopnice brez vmesnega podesta in raje izberemo ravne ali zavite. Tako ves čas sklepamo kompromise med udobjem hoje po njih in porabo prostora v tlorisu objekta,« svetujeta sogovornika, ki kot eno od možnosti omenita tudi t. i. rač­je (izmenične) stopnice. Te so po njunem mnenju dobrodošla rešitev predvsem v primerih, ko imamo na voljo zelo malo prostora, bo pa za udobno hojo po njih potrebne nekaj vaje. »Dobrodošla rešitev je lahko tudi strmejša izvedba, vendar naj razmerje med višino in globino ne bo več kot 1:1. Take stopnice brez težave vkomponiramo v prostor kot del pohištva in spodnji del praktično izkoristimo za hrambo stvari; v otroških sobah je to lahko tudi igralo. Ena od možnosti pa so še zložljive stopnice,« pojasni Peter Pavšič.

Med najpogostejšimi napakami, ki se dogajajo pri načrtovanju stopnic v majhnih prostorih, Pegan poudari tri. Najslabši kompromis so zelo strme stopnice, ki so posledica varčevanja s prostorom, pogoste so tudi težave pri zavitih stopnicah, ki so zasnovane tako ozko, da so v zavoju nastopne ploskve premajhne, tretja pogosta napaka so premajhne odprtine nad stopnicami, zaradi katerih pri hoji navzdol obstaja nevarnost udarca v glavo.

Pomembno vlogo pri načrtovanju stopnic v majhnem stanovanju pa ima tudi estetski vidik. »Včasih lahko masivna ograja lepo dopolni ambient in ga vizualno razdeli, praviloma pa majhni prostori težko prenesejo večje volumne, zato jih je priporočljivo oblikovati tako, da ne zastirajo pogleda po prostoru,« svetuje Pavšič. V majhnem prostoru imamo po njegovem mnenju več mož­nosti: ali stopnice integriramo v pohištvo, izberemo minimalistično oblikovane ali pa se, če je to mogoče s funkcionalnega vidika, odločimo za zložljivo različico. Za piko na i pa je treba poskrbeti še za primerno naravno in umetno osvetlitev.

Komentarji