O praktični plati zatiranja čebeljih zajedalcev smo se pred časom dvakrat pogovarjali z Borutom Preinfalkom, upokojenim veterinarjem, ki je svojo poklicno pot posvetil čebelam, nazadnje kot specialist za njihovo zdravstveno varstvo na Nacionalnem veterinarskem inštitutu. Razložil nam je, da predstavljajo zajedalske pršice varoje, ki so se zaradi trgovanja s čebelami pred desetletji iz Indonezije razširile po svetu, k nam pa so prišle leta 1978, za zdravje čebel iz leta v leto hujši problem in da je prag, ki zahteva zatiranje z zdravili, čedalje nižji. To je pripisati naraščanju stresnih dejavnikov, ki so jim izpostavljene čebele (pretiranemu odvzem medu, pomanjkanju ustrezne paše, prevažanju, preprečevanju rojenja, pesticidom itd.). Po njegovih besedah čebelarskim strokovnjakom doslej še ni uspelo odkriti dovolj učinkovitega sredstva proti temu zajedavcu, zato je zelo pomembna kombinacija zdravil in čebelarskih ukrepov.

Alternativa sintetičnim akaricidom naravne kisline in eterična olja

Pri zdravilih – ker gre za sredstva proti pršicam, jim pravimo akaricidi – imajo čebelarji na izbiro sintetične akaricide (v Sloveniji so registrirane učinkovine amitraz, kumafos, flumetrin in tau-fluvilinat) ali naravne spojine. V drugi skupini so snovi, ki jih najdemo v naravi: organske kisline, ki jih vsebuje tudi med (oksalna, mravljična in mlečna kislina) in eterična olja (timol – olje materine dušice, evkaliptovo olje itd.). Ekološko čebelarjenje dopušča uporabo organskih kislin in rastlinskih eteričnih olj. Za vse postopke je odločilno ukrepanje ob točno določenem času, ob uporabi sintetičnih akaricidov se lahko pri varojah pojavi rezistenca nanje.

Izkušnje s čebelarji je Borut Preinfalk povzel tudi na predavanju na Dnevih čebelarstva ApiSlovenija 2013 v Celju (dostopni v zborniku). Po njegovih besedah je možnost preživetja čebel pri sintetičnih zdravilih večja, način uporabe je preprostejši kot pri uporabi organskih kislin, njihova velika slabost pa je, da puščajo ostanke v vosku in medu. Po drugi strani je uporaba organskih kislin za čebelarja zahtevnejša, če se ne drži navodil, so čebele bolj izpostavljene tveganju za izgube, ne puščajo pa ostankov v medu oz. gre za snovi, ki so v njem naravno prisotne. Veliko večje možnosti za uspešen boj z zajedalskimi pršicami imajo čebelarji, ki poleg naravnih zdravil uporabljajo ukrepe, s katerimi preprečujejo razmnoževanje varoj. Gre za tisto plat čebelarjevega dela, ki čebeljim družinam omogoča čim bolj naraven življenjski krog. Po Preifalkovih izkušnjah pa žal večina slovenskih čebelarjev, predvsem manjših, varojo še vedno zatira z akaricidi in ne s sonaravnimi metodami.

Nepredvidljiv koktajl akaricidov

Borut Preinfalk je za Delo in dom komentiral tudi nelegalen pripravek za zatiranje varoje podjetja APIS M&D z Vrhnike oz. t. i. Debevčeve palčke. "Problematične so predvsem zaradi tega, ker je zmešal več sintetičnih akaricidov skupaj. Ta koktajl pa je zaradi možnega sinergizma med različnimi učinkovinami nepredvidljiv in verjetno so tudi ostanki v medu, vosku, pa tudi propolisu drugačni kot pri posamezni uporabi akaricidov. Registrirani preparati vsebujejo praviloma samo eno učinkovino. Nelegalni pripravek je problematičen tudi zaradi nekontroliranega nanosa učinkovin na posamezno 'ploščico', tako da so vsebovale različno količino učinkovine Ker je zaradi zanesljivosti učinka verjetno uporabljal doze, ki so večkrat presegale potrebno količino za želeni učinek na varojo, so seveda tudi ostanki v medu ali vosku toliko večji. Tovarniško pripravljena zdravila morajo na vsakem nosilcu vsebovati enako dozo učinkovine."