Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Belgijski orjak: skrajne meje dolgih ušes

Med velikimi pasmami kuncev so belgijski orjaki največji in najtežji, v dolžino zrasejo več kot 70 centimetrov in tehtajo čez sedem kilogramov. Gigante med domačimi pasmami zajcev je uspelo vzrediti belgijskim rejcem, zdaj med sorodne pasme prištevajo še belega orjaka in orjaškega lisca, vsi pa izhajajo iz iste vzrejne tradicije. Njihova velikost zahteva posebne bivalne razmere in oskrbo, zato je pasma primernejša za rejce, ki imajo malo več izkušenj.

V pisnih virih se orjaški kunci iz Flandrije prvič pojavijo v prvi polovici 19. stoletja. Belgijska pokrajina v okolici mesta Gent ter nekateri predeli Francije so bili že od srednjega veka znani po zelo kakovostni vzreji velikih pasemskih kuncev. Tamkajšnja tradicija križanja velikih pasem kuncev je po navedbah poznavalcev izšla iz križanja domačih pasem z izumrlim evropejskim »patagonijskim« zajcem, ki je bil večje rasti in močno razširjen v tem delu Evrope. Pod imenom flandrijski orjak se je pasma hitro začela širiti drugod po Evropi in pozneje Ameriki. Zanjo se je uveljavilo tudi ime belgijski orjak; na splošno se je pri vzreji pozornost namenjala predvsem velikosti osebkov, medtem ko zunanja oblika telesa in barva kožuha nista bili najpomembnejši. Kakovostni preskok se je zgodil konec 19. stoletja, ko so se vzreje gigantov lotili tudi v Nemčiji. Tam so z načrtno vzgojo in selekcijo izpopolnili fizične značilnosti pasme in v tej obliki jo poznamo še danes. Z odpravljanjem telesnih napak in ohranitvijo prvotne velikosti in teže je nastal nemški orjak, ki so ga leta 1956 tudi uradno poimenovali tako. Pri nas smo za pasemsko poimenovanje ohranili staro ime, torej belgijski orjak, pogovorno pa ga velikokrat imenujemo samo orjak.

Preveliki niso nikoli

V primerjavi z drugimi velikimi pasmami kuncev so belgijski orjaki nekakšna klasika. Poznamo jih v barvnih odtenkih od zajčje sive, »jekleno« sive do temno sive, torej v tem­nejših ali svetlejših različicah, grobo rečeno pa po barvi spominjajo na naše poljske zajce. Klasični sivi orjaki so torej največji in najtežji poznani pasemski kunci; njihova telesna teža v povprečju presega sedem kilogramov, medtem ko je najmanjša dopustna teža 5,5 kilograma. V povprečju merijo med 70 in 72 centimetri od gobčka do konca repa. Pasemske omejitve veljajo za spodnje mere, navzgor pa jih ni ne pri velikosti ne pri teži.

Belgijske zajce v presežkih nam je predstavil Jože Morelj iz Nove Sušice pri Pivki, ki na svoji »biotsko pestri« kmetiji skrbi tudi za orjaka Kinga. Ta je dobil vlogo prvega zajca in opravlja funkcijo spočetja novih legel. »Na naši kmetiji je mogoče poleg ovc, ponija in rac srečati še marsikaj drugega, vedno sem bil dovzeten za novosti in eksperimente, z zajci pa se ukvarjamo že vrsto let. Do te pasme sem pred kratkim prišel bolj po naključju. Večina zajcev, ki jih imamo na kmetiji, ni pasemskih, za takšne pa je na splošno značilno, da niso tako zelo občutljivi za vzrejo in je laže skrbeti zanje. Ko sem se odločil za nakup plemenskega samca, sem odkril Kinga in on zdaj kraljuje na zajčjem delu kmetije,« je povedal gostitelj. Orjaki po njegovih besedah dosežejo celo deset kilogramov, njihov dveletni plemenjak je nekje v zlati sredini in tehta dobrih sedem. Poleg velikosti so zanje značilni zelo veliki uhlji ter močne in robustne noge, še zlasti sta veliki zadnji tački. Kožuh je lesketajoče se sivorjave barve in ima srednje dolgo dlako, ki je gosta in zelo mehka na otip. Po značaju so zelo mirni, prijazni do ljudi, o čemer smo se tudi sami prepričali ob srečanju s Kingom. Praviloma so tolerantni in ne iščejo prepira z drugimi zajci ter se ne dokazujejo oziroma branijo svojega teritorija. Nagon ima seveda svojo moč in ob stiku s samico se vedenjski vzorci malo »popačijo«, ali kakor slikovito pove Jože: »Saj veste, tudi zajec je persona zase in nekaterim stvarem se pač ne da upreti.«

Ameriško združenje rejcev belgijskih orjakov ima skoraj stoletno tradicijo in uspešno združuje vzrejno znanje, izobraževanje in zabavo, povezano s to pasmo. V grobem je profesionalna vzreja vezana na zagotavljanje kakovostnih in zdravih živali za prodajo, tekmovanja in udeležbo na razstavah, pa tudi na izobraževanje in učenje mladih o odgovornem ravnanju z živalmi. Po vsej Severni Ameriki so na primer zelo znani mladinski programi 4-H (štirje H v prevodu pomenijo glavo, srce, roke in zdravje), v okviru katerih mladi prostovoljno pridobivajo novo znan­je, belgijski orjaki so vanje vključeni kot »sodelavci« pri kmetijskih in etičnih učnih temah.

Kondicija in čistoča

Ker so belgijski orjaki izredno veliki, potrebujejo večji življenjski prostor, torej večjo kletko. Tudi krme porabijo več kot kunci drugih pasem. Mladiči v prvih mesecih zelo hitro rastejo, zato jim je treba zagotoviti hrano, ki vsebuje veliko beljakovin (oves, ječmen, regrat ali detelja). Za velike pasme kuncev je zelo priporočljiva kombinacija kletke in prostora za zunanji izpust, kar seveda ugodno vpliva na njihovo splošno zdravje. Dovolj gibanja izboljša tudi njihovo telesno obliko in celoten videz; pri vrhunskih rejcih je takšen način urejanja farm že ustaljena praksa.

Pri reji teh zajcev je, tako kot pri drugih živalih, treba biti pozoren predvsem na čistočo. Če imamo zajčnike, jih moramo redno čistiti. Jože pove, da pri njih temeljito čiščenje opravijo vsak drugi teden. Prav tako moramo biti pozorni pri izbiri zajčnika oziroma kletke. Orjaški zajci so glede na konstitucijo telesa pretežki, zaradi česar imajo najbolj obremenjene noge, pogosto so tudi ožuljeni. Podlaga v njihovi kletki mora biti zato ravna in gladka, nikakor ne rešetkasta, saj bi se s tačkami lahko zataknili med rešetke in se poškodovali. Na čistočo je treba paziti tudi zato, da preprečimo pojav ušesnih uši, kar pa lahko, po »babičinih nasvetih«, zelo uspešno pozdravimo z rednim mazanjem ušes z oljčnim oljem.
 

 

Komentarji