Od vseh domačih živali sta muca in pes najbolj tesno povezana s človekom. »S tem se popolnoma strinjam, saj se vedno smukata okrog tvojih nog, čakata na priboljške in čohanje. Imata tudi najbližji stik z nami, saj druge živali pač živijo na ločenem prostoru. Je pa pes bolj odvisen od človeka kot maček,« razmišlja osemindvajsetletnica, ki o desetlet­nem psičku mešančku Jaku in dveletnem mačjem kosmatincu Cicu pripoveduje z velikim ponosom, nič manjšega nasmeha pa ji ne izvabi pogovor o drugih živalih, ki jih prav tako obožuje.

Ker se značajske lastnosti razlikujejo že med posameznim živalmi, kaj šele med pasmami ali vrstami, je mogoče sklepati, da je Jana obdana s pestro paleto značajev. »Predvsem zanimiva sta kuža Jaka in muc Cic. Jaka je zelo umirjen in zvest, medtem ko je Cic precej bolj nagajiv, igriv in svojeglav, skratka tipična mačka. Kuža je bolj navezan na nas in ga človekova odsotnost bolj potre, maček pa se prismuka zraven, kadar mu pač ustreza. Druge živali, kot so konj, kozlička in ovce, se med sabo razumejo, vendar s človekom niso tako domače. Ves dan so na prostem, zvečer pa se na očetov žvižg odpravijo pod streho.« Ne glede na to, katero ima kateri družinski član raje, so vse deležne potrebne nege in pozornosti. Kadar opazijo kakšno bolezen ali slabo počutje živalskih ljubljencev, pokličejo veterinarja, da pride na dom, kar je najpogosteje potrebno pri ovcah, saj je njihov prevoz teže organizirati. Ravno one zahtevajo tudi največ nege – treba je čistiti njihov hlev in jih enkrat na leto rešiti odvečne volne. Druge živali, pes, maček, koze, kunci, s tem nimajo težav, tako da jim zadostuje redno hranjenje, prosto sprehajanje in seveda veliko ljubezni.

Ker je Jana zaradi službenih dolžnosti med tednom v Ljubljani, za živali skrbi predvsem njen oče, ki si verjetno ne predstavlja življenja brez njih. »Tako njega kot tudi mene živali spremljajo od rojstva. Kadar nisem doma, jih zelo pogrešam, in ko se vrnem, se posvetim vsaki od njih. Živali so zame nekaj najlepšega, dobrega in prvinskega. Ta bitja v sebi ne nosijo zla in vsakič znova, ko ljudje katero označijo za zlobno, me zaboli.«

Sogovornica pritrdi, da je življenje na podeželju dosti manj stresno od mestnega, kjer je veliko naglice. »A tudi mesto ima svoj čar, tako da poskušam uravnovesiti oboje. Umirijo pa me predvsem narava in živali. Vedno sem imela hrčke, zajčke, skobčevke, morske prašičke … Mogoče bom kmalu dobila novega sostanovalca, kdo ve? Želela bi si še pritlikavega prašička in kakšnega kužka več.« Glede odnosa Slovencev do živih bitij je realna. »Tako je kot povsod. Nekateri so do živali spoštljivi in do njih gojijo odgovoren odnos, spet drugi ne. Kljub vsemu mislim, da je večina Slovencev do svojih ljubljencev zelo odgovorna in ljubeča, zato nas še toliko bolj pretresejo zgodbe o krutosti. Upam, da se bodo ljudem še bolj razvezali jeziki in bodo takšne posameznike prej prijavili. Vsekakor menim, da tisti, ki mučijo in trpinčijo živali, niso dovolj strogo kaznovani. Če tako ravnajo z živalmi, je zelo velika verjetnost, da bodo prej ali slej podobno občutili tudi soljudje. Pri nas pogrešam t. i. živalsko policijo, ki je v tujini stalnica.«

Jana pojasni, da jo veseli, ker imajo tudi na radiu, na katerem dela, posebne vsebine, posvečene živalim. »Do njih smo vedno pozorni, še posebno v občutljivejših obdobjih, pozimi in poleti. Ukvarjamo se z naslednjimi tematikami: kako skrbimo zanje pozimi, kako poleti, na kaj moramo biti pozorni, če gredo z nami na dopust, o negi, boleznih, pasjih hotelih, primerni hrani itd. Odzovemo se tudi, kadar nas za pomoč prosijo zavetišča, in posameznikom pomagamo iskati njihove izgubljene ljubljenčke,« pove vremenarka, ki nam zaupa, da se nobene živali ne boji pretirano. »Je pa res, da se ob nekaterih počutim nelagodno. To so pajki in nekatere žuželke, črvi in podobno. Nelagodje verjetno izvira iz nekega strahu, ki je v ljudeh že od nekdaj,« ob koncu še pripomni prijetna sogovornica.