Skozi vhodna vrata se zdaj vstopi v kratek in ozek hodnik, ki ima na eni strani veliko vgradno omaro, na drugi pa vhod v kopalnico. Konča se z vrati, ki vodijo v osrednji bivalni prostor z jedilnico. Iz te pridemo v sicer veliko in dovolj svetlo spalnico, ki je bila zasnovana kot dva ločena prostora, vendar vmesne stene niso postavili, kljub temu pa – nekoliko nerodno – pustili dvoje vrat. Iz osrednjega prostora dostopamo še do kuhinje, ločene s pregradno steno. Kopalnica sicer ne ustreza dimenzijskim standardom za invalide, vendar uporabnici trdita, da jima popolnoma zadostuje.

Že pri hitrem pogledu na tloris je jasno, da je v stanovanju veliko arhitektonskih ovir, ki pri tako majhni kvadraturi lahko pomenijo bistveno spremembo v načinu gibanja. Kljub temu da stanovalki nista navdušeni nad rušenjem ali prestavljanjem sten, sem si dovolil nekaj manjših posegov, ki bodo močno olajšali gibanje z invalidskim vozičkom.

Predlagam rušitev predelne stene med kuhinjo in dnevnim prostorom ter odstranitev vrat, ki osrednji prostor ločujejo od hodnika, smiselna se mi zdi tudi odstranitev enih od vrat v spalnici. Kuhinja in hodnik pridobita pogled na vrt, vsi prostori pa se povežejo v celovito, razgibano in svetlo enoto, ki omogoča prosto gibanje in pregled nad prostorom.

V naslednjem koraku predlagam opremo v skladu s funkcionalnimi željami naročnic, ki ne bo ovirala, temveč spodbujala gibanje. Opremo novega osrednjega prostora sem zasnoval kot eno samo potezo, ki se vije od kuhinje s polotokom prek prilagodljivega jedilnega kota, ki lahko sprejme tudi več kot deset gostov, do večnamenskega kotička, namenjenega ročnemu delu, delu z računalnikom in gledanju televizije. Z odprtjem hod­nika proti dnevni sobi se v prostoru ustvari os, ki omogoča pogled na vrt že ob vstopu v stanovanje.

V spalnem prostoru sta si naročnici zaželeli nekoliko več zasebnosti, predvsem zaradi različnih dnevnih ritmov in možnosti branja v nočnih urah, kljub vsemu pa sta sobo želeli obdržati v enem kosu. Ohranimo vrata, ki so bliže kopalnici, ter večji prostor pri vhodu v sobo namenimo gibalno ovirani gos­pe. Del sobe, ki ga uporablja sostanovalka, ločimo z omaro, ki se odpira na obe strani.

Predlagane rešitve pomenijo skoraj popolno prostost gibanja, ki v tako velikem stanovanju ni nujna le za gibalno ovirane stanovalce, temveč je priporočljiva za vsakogar.