Leta 1947 se je s starši preselila v Ljubljano, in čeprav je glava razumela, se srce nikoli ni sprijaznilo z življenjem v bloku ter je sanjalo o svojem vrtu in miru. Dolgoletne sanje so se začele uresničevati po dolgih 24 letih z gradnjo hiše v Šentvidu. Seveda je bilo takrat vse podrejeno postavitvi doma in je zmanjkalo denarja za ureditev okolice, pa tudi izbira v vrtnarijah takrat ni bila tolikšna in takšna, kot je danes.

Tako si je Lidija hodila »dušo privezovat« s sprehodi po okolici in ogledovanjem vrtov. Še posebno eden je naredil velik vtis nanjo, saj so v njem kraljevale smreke, ki so jo spominjale na notranjske gozdove. Z lastnikom, ki ga takrat sploh ni poznala in ni vedela, da je to dr. Ciril Jeglič, profesor hortikulture, sta navezala stike in njena zagnanost ga je tako navdušila, da ji je podaril prve sadike za nastajajoči vrt. To so bile številne čebulnice, ki se jih takrat še ni dalo dobiti, pa debelačka, etažne primule, kluzijev svišč in številne druge, ki so še danes Lidijinemu vrtu v okras in ponos. Malo ji je tudi svetoval. Njegova zamisel je posaditev smrek v enem vogalu parcele, velike komaj 600 kvadratnih metrov, ki še danes dajejo vrtu videz svobodnega gozda in zakrivajo pogled na sosednje fasade.

Zanimive zamisli pa je Lidija dobila popolnoma po naključju; takrat ko je v hiši mizarstvo Zobec delalo omare po meri in je Minci Zobec Lidijin oče razlagal, da si njegova hči želi imeti rože, grmovje, drevje in vse drugo, samo zelenjave ne. Odgovor je bil popolnoma nepričakovan, saj je gospa Minca sama že takrat imela čudovit okrasni vrt, zelo veliko hortikulturnega znanja ter je Lidijo razumela in podprla. Zanjo in za vrt si je vzela čas, predlagala uporabo rastlin, ki so bile Lidiji pisane na dušo, in ji celo pomagala pri zasaditvi. Lidija je bila dobra poznavalka alpskega cvetja, saj je veliko hodila v visokogorje, vedela je, da se sončni drobižek na njenem vrtu ne bi dobro počutil in ne obnesel.

Zato je bila vesela Mincinih idej in zamisli, ki so bile prilagojene mestnemu okolju z veliko urbane sence. Dom so tako takrat dobili ginko, azaleje in rododendroni, ki dajejo temu vrtu še danes najbolj prepoznaven pečat. Z njimi je povezana posebna zgodba. Ko sta se Lidija in Minca odločili za barve, sta pisali (na začetku osemdesetih let še ni bilo interneta) v vrtnarijo v Mursko Soboto, ki je že takrat pošiljala sadike po pošti, na vrtu pa zanje pripravili ljubeč dom z veliko šote, gnoja in vrtne zemlje. Ko pa rododendronov ni bilo od nikoder, sta povprašali, zakaj jih niso poslali. Ker sta dobili odgovor, da so že pred časom odšli na pot, sta raziskovali na pošti in ugotovili, da je poštar vrgel paket v zabojnik, saj je v ulici iskal vrtnarijo, ki pa je ni našel. Tako sta dobesedno pobrali rododendrone iz zabojnika za smeti, in ker jih je vrtnarija dobro zapakirala, so ob skrbni negi preživeli in so še danes Lidijin največji ponos.

Zanje ima poseben recept, kako jim priskrbeti zakisano zemljo. Vsako leto nabere svežo orlovo praprot, jo nareže na koščke in sok, ki se cedi iz njih, poskrbi za pravilno kislost zemlje in vsakoletno čudovito cvetenje. Kot da bi se z zdravjem in bujnim cvetenjem zahvaljevali za ljubezen in celoletno skrb; tudi za otresanje snega pozimi in dodatno jesensko zalivanje.

Med cvetenjem rododendronov in azalej je vrt najbolj barvit. Njihovim belim, rožnatim, rdečim in modrim cvetovom se takrat pridružijo še barvni poudarki ene rumene in dveh rdečih vrtnic, beli srčki, pa modrina srobota, perunik, svišča in aster, zamolkle barve pa dodajo iskrivke. Medtem prevladujejo odtenki zelene barve jelenovega jezika, praproti, kamnokrečev in mahu. O posebnem odnosu, ki ga goji Lidija do rastlin, se prepričamo takrat, ko govori o njih. Vsaka ima ime še po darovalcu. Tako je maslenica Nušina maslenica, jetrnik je Jegličev jetrnik, vrtnica je Mincina vrtnica, zvončica je Mihova zvončica in tako dalje. Vsaka rastlina ima svoje ime in svojo zgodbo, pomembno za Lidijo, vrt pa je tako pravi kalejdoskop spominov.

Tukaj je vedno bil tudi prostor za živali, saj ima Lidija tako kot vsi ljubitelji rastlin poseben odnos do živih bitij, ki jim je vrt dom. Včasih je imela španjele, danes, ko je že krepko prekoračila 70 let, še vedno z veseljem igra varuško sosedovemu navihanemu kužku. Za ptiče je poskrbljeno z veliko krmilnico, Mihovo krmilnico, ki je z nekaj zanimivimi kraškimi skalami dosegel, da ima Lidija vsakič, ko stopi na vrt, občutek, da se je za trenutek povrnila v mladost. Med skalami je prostor za manjši vodni motiv, ki poskrbi za prijazno in nežno spremljavo sprehoda po vrtu, na vrhu ene izmed skal je cela prava ptičja kopalnica.

Posebnega vrtnega okrasja na tem vrtu ni. Vse, kar bi morebiti kdo imel za okrasje, ima funkcijo. Okrogla lesena klop okoli debla čudovito obrezane perzijske bukve daje v najhujši vročini senco za klepet, na kamniti mizi je prostor za dobrote za številne prijatelje, v vrtni uti pa za orodje, čeprav bi jo lahko imeli za Jankovo in Metkino hiško.

To je vrt, ki ne zahteva zelo veliko pozornosti in dela, ampak le redno vzdrževanje in veliko ljubezni. Brez vrta, tega bogastva za dušo, si Lidija življenja ne zna predstavljati. Vendar ljubi tudi potovanja in planine ter je še vedno aktivna članica štirih planinskih društev.

Očitno so se besede, ki ji jih je oče zapisal za njen prvi rojstni dan, uresničile. Zaželel ji je, da bi bila kot roža planika, ki zna prenesti piš ob hudi uri in ki ne klone v viharjih.