Vse bučnice, tudi kumare, imajo enospolne cvetove, na eni rastlini rastejo tako ženski kot moški cvetovi. Vedno pričnejo najprej cveteti moški, ki jih zlahka razlikujemo od ženskih. Rastejo na dolgem in tankem peclju, v notranjosti pa imajo pet med seboj zraslih prašnikov. Ženski cvetovi so na kratkih, debelih pecljih in imajo pod cvetom plodno zadebelitev, iz katere se razvije plod. Ta je že pri cvetnem popku videti kot plodič, pri okrogloplodnih sortah okrogel, pri podolgovatih bučkah pa podolgovat.

Moških cvetov je običajno več kot ženskih, zato jih lahko del potrgamo in jih uporabimo za kulinarično poslastico, ženskih, iz katerih pričakujemo plodove, bi bilo za to škoda. Sicer pa so buče tujeprašnice in se lahko oplodijo s cvetnim prahom drugih sort buč. V poletni vročini so opraševalci bučk, čebele, čmrlji in ose manj dejavni, poleg tega pa v zelo suhem zraku cvetni prah ne kali oz. ne pride do oploditve ženskih cvetov.

• Najprej moramo povečati koreninski sistem bučke, ker je rastlina, ki ima sicer bujne liste, prešibka, da bi preskrbela veliko plodov, zato ne nastavlja ženskih cvetov. Redno obilno namakamo, a ne po listih, in preprečimo izsuševaje prsti z zastirko.
• Pri vrtnih bučkah redno pobiramo plodove, najpozneje ko dosežejo dolžino 15 cm, s tem pospešimo nastavljanje ženskih cvetov. Večji plodovi rastlino namreč izčrpavajo.
• Premočno gnojenje z dušikom spodbuja tvorbo moških cvetov in zavira tvorbo ženskih; tega dejstva pri že zasajeni bučki ne moremo popraviti, a si za prihodnje sezone zapomnimo, da ne gre gnojiti na pamet.
• Obiranje moških cvetov pospešuje nastajanje ženskih (na fotografiji: levo moški, desno ženski cvet bučke).
• Razlog za slabše nastavljanje ženskih cvetov in razvoj plodov je tudi pomanjkanje kalija in kalcija. Ob sajenju je zato priporočljiv dodatek lesnega pepela in kamene moke, pozneje pa dognojevanje z gnojili za plodovke, ki vsebujejo kalij, ali s kalijevi listnimi gnojili. Lahko gnojimo tudi z gabezovo prevrelko.