Način sobivanja s hišnimi ljubljenčki se je v zadnjih letih močno spremenil. Nekdaj so bili denimo psi zunaj v pesjakih, danes pa ni nič nenavadnega, če spijo z lastnikom v postelji, zato je možnost za prenos okužbe z notranjimi zajedavci večja. Najbolj so mu izpostavljeni otroci, zaradi slabše odpornosti, najtesnejših stikov z živaljo in slabše skrbi za higieno. Zato je pomembno redno preventivno zdravljenje živali proti notranjim zajedavcem.

PREBERITE ŠE: KOLUMNA ANJE GERMŠEK: IMAŠ DENAR ZA PSA?

Gliste

Živali se z glistami najpogosteje okužijo s hrano, vodo ali lizanjem tal, lahko pa tudi prek neustrezno toplotno obdelanega mesa ali mrhovine. Jajčeca glist so zelo odporna in v okolju lahko preživijo tudi več let, poleg tega pri večini vrst razvoj poteka brez vmesnega gostitelja. Pri živali ličinke prevrtajo črevesno steno in potujejo po telesu v pljuča in sapnik, potem se vrnejo v prebavila, kjer dozorijo v odrasle gliste. Pri odraslih živalih se okužba redko kaže kot resno obolenje, pri mladičih pa lahko privede celo do pogina. Pri močni okužbi opazimo slabši razvoj mladiča, slabo kakovost kožuha, napet trebuh, neješčnost, bruhanje in mehko blato, v katerem so lahko kri, sluz in odrasle gliste. Mladiči se pogosto okužijo že prek posteljice v materinem telesu ali v prvih dneh življenja.

Okužbi z glistami so bolj izpostavljeni tisti lastniki živali ali člani njihove družine, ki bivajo v tesnem stiku s svojimi ljubljenčki, in otroci, ki se lahko okužijo na primer v pes­kovnikih. Za ljudi so glavni vir okužbe prav psi in mačke.

Živalske gliste v nasprotju s človeškimi (npr. podančicami) ne ostanejo le v črevesju človeka, temveč lahko prav tako migrirajo v različne organe in povzročijo resne zdravstvene zaplete, kot so poškodbe jeter, pljuč, preobčutljivostne reakcije in nevrološki znaki.

Od pasjih glist, ki so najnevarnejše za starostnike, otroke in nosečnice, je najpogostejša toksokara.

Trakulje

Trakulje v nasprotju z glistami v razvojnem krogu potrebujejo vmesnega gostitelja. Najpogostejša vrsta je pasja trakulja, ki v črevesju psov in mačk zraste tudi do 60 cm. Prenaša se prek okuženih bolh in uši, ki jih zaužije žival, zato je zelo pomembno, da te zajedavce redno zatiramo. Odrasle trakulje izločajo jajčeca v odrivkih, ki so podobni kumaričnim semenom. Ko bolhe požrejo jajčeca, se v njih razvije nalezljiva oblika. Bolne živali navadno ne kažejo bolezenskih znakov, lahko pa opazimo, da se drsajo po zadnjici, saj jim premikanje odrivkov povzroča srbenje. Ljudje se večinoma okužijo v okolju, kjer je veliko bolh, pogoj za okužbo pa je zaužitje bolhe.

Med nevarnejšimi boleznimi, ki jih pri ljudeh povzročajo notranji zajedavci psov in mačk, je ehinokokoza, okužba, ki jo povzročajo majhne trakulje. Psi in mačke se z njihovimi jajčeci okužijo prek toplotno neobdelanega mesa okuženih rastlinojedov, predvsem drobovine.

Pri psih in mačkah je razvoj trakulje omejen na črevesje, pri vmesnih gostiteljih, lahko tudi ljudeh, pa se v različnih organih razvijejo mehurji z zametki mladih trakulj. Ljudje se lahko okužijo z neopranim sadjem in zelenjavo, ob božanju živali, otroci pa tudi pri igranju v peskovniku. Različne vrste trakulj lahko povzročijo poškodbo jeter, pljuč ali živčevja.

PREBERITE ŠE: NAVODILA ZA OBISK VETERINARJA V ČASU KORONAVIRUSA

Preventiva

V Evropi psi in mačke v povprečju prejmejo dva odmerka zdravila proti notranjim zajedavcem na leto. Evropske veterinarske smernice, ki jih v svojih priporočilih povzema tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje, pa priporočajo pogostejše preventivo: raz­glistenje domačih živali vsaj na tri mesece, v primeru, da živali sobivajo z nosečnicami, otroki, starejšimi ali kroničnimi bolniki, se svetuje zdravljenje enkrat na mesec. S tem ko lastniki zaščitijo svojo žival pred čreves­nimi zajedavci, zaščitijo tudi svojo družino. Tablete proti črevesnim zajedavcem so na voljo pri veterinarjih in v lekarnah.