Potapljanje v spanec se je v trenutku preobrnilo v video, v katerem se slike vrtijo pri najvišji hitrosti. V črni temi najprej črna senca navzgor proti tramu in potem še švist skozi poševno usmerjene letvice polken, nagnjene od zunaj navzdol v sobo, da bi me odblesk svetilk, ki ponoči kažejo pot do hiše, kar najmanj motil. Ne vem točno, zakaj sem v hipu budna najprej pomislila na netopirje. Velikanske kobilice in kak martinček so se že kdaj zatekli v hišo, ki mi v zatonu poletja že več kot desetletje pomeni miren pristan – a velika mansardna soba ni bila še nikdar poprej tako majhna, polna ovir, od katerih je prihajal hrup, in šviganja. Planem iz postelje, na stežaj odprem okno in polkna, skočim k stikalu in vidim dvojno. Aja, očala, tu so, toda še vedno vidim dvojno! Nad posteljo se pod najvišjim delom mansarde izrisujeta krožnici, elipsi, a tako hitro, da sta samo zabrisani orbiti. Malo sem živčna, priznam, še pred veliko veščo, ki bega okrog svetilke, se sklanjam v zaklon!

Sta res netopirja in kaj naj zdaj? Orbiti se izrišeta v eno in na tramu nad mojo glavo se naredi kupček. Za hip ugledam rdečkastorjav kožušček, največ za pet centimetrov ga je, z glavico navzdol in ob njem skoraj črne kot dežniček zložene prhuti. (Šele zdaj, ko sem se pozanimala, lahko zapišem, da ima netopirček letalne prhuti in ne morda kril ali peruti, kot sem mislila prej). Vem, da so netopirji miroljubni, da mi nič nočejo, da so zaradi naših posegov v okolje ogroženi in zaščiteni … In prvič ga vidim čisto zares, od blizu. Toda ta hip si ne predstavljam mirne noči ne z enim ne z dvema zablodelima živalcama. Najbrž sem se preveč približala kožuščku – in šviganje ter nemir v sobi sta spet podvojena. Toda če imajo netopirji radar za ovire, kako to, da se ta dva tu in tam zadeneta ob opaž in ne najdeta poti na prosto skozi okno?

Že vem, kaj bom. Previdno zaprem vrata v spalnico in odidem v kuhinjo. Vmes na telefonu poguglam netopirje in zvem, da ne marajo luči. Torej je prav, da v spalnici nisem ugasila glavne svetilke, ju bo odgnala? Če nameravamo živalco prijeti, ko obmiruje, pravijo hrvaški zaščitniki netopirjev na spletu, si nadenemo debele rokavice ali jo primemo s krpo, da nas v obrambi ne ugrizne. Za to sem prenerodna in preveč bojazljiva, torej ne pride v poštev! Vrnem se z omelom in kuhinjsko krpo, s katerima nameravam netopirja v letu preusmeriti proti oknu, a povzročim še večji kaos.

Ko sklenem, da je čas za umik (beri, selitev na kuhinjsko zofo), se šviganje poleže in skoraj bi prisegla, da sem videla eno puščico zleteti skozi okno. Še dva tri kroge in tudi preostali gost se umiri, ko si izbere počivališče na nadometnem inštalacijskem kanalu za cevi klimatske naprave. Zapustim prostor, in ko se čez pol ure vrnem, ga ni več. Za vsak primer prižgem klimo, da bi pregnala prišleke, a je vse mirno.

Misija izpolnjena, gremo spat – v udobno posteljo v mansardi! Moje vznemirjenje se je polegalo, skozi polkna je zavel hlad, odejo sem si potegnila do ušes in potonila v tišino. Res niso bile sanje, ko je tik ob vzglavju začelo ropotati kot za stavo. Še preden sem prižgala lučko na nočno omarici, je bilo jasno. Tisti znameniti PVC-kanal za cevi klimatske naprave, ki so bile ob kolenčnem zidu mansarde speljane na fasado, je imel ob posteljnem vzglavju vrzel med dvema deloma. Skriti obiskovalec si je utiral pot na prosto.

Pograbila sem blazino in odejo in se preselila v kuhinjo. Čeprav sem sklenila, da je dovolj komedij za eno noč, mi firbec ni dal miru. Dobre četrt ure pozneje sem spalnico preverila še enkrat. Netopirček je spet ždel na kanalu ob klimatski napravi. Zjutraj ga ni bilo več. Ker je bil zame to zadnji dan počitnic, sem zgodbo o nočnih obiskovalcih zaupala lastnici. Da bi bil kdo za menoj pripravljen bolj kot jaz.

Preden sem se lotila zapisa o tej izkušnji, sem za priporočila, kako ravnati v podobnem primeru, poklicala na Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev. Zdi se mi namreč, da sem, tudi sama razburjena, s svojim ravnanjem povzročila živalim preveč vznemirjenja. Po njihovih besedah je ob nočnem obisku netopirjev v spalnici najbolje, če imamo to možnost, da se iz prostora umaknemo, pustimo vsa okna odprta, luč pa ugasnemo, saj povzroča živalim dodatno vznemirjenje. Ko se bodo umirili, bodo s svojim sistemom za orientacijo na podlagi odboja ultrazvočnih valov (t. i. eholokacije) našli vrzeli med ovirami oz. pot iz prostora. Druga možnost je, da ob robu prostora pustimo pritajeno svetlobo, da jih lahko opazujemo, ko se ustalijo v mirovanju, pa se jim približamo in jih pokrijemo z debelejšo krpo ali brisačo, jih potem previdno privzdignemo, da se ne poškodujejo, in stresemo skozi okno. Če naletimo na poškodovanega ali obnemoglega netopirja, lahko za pomoč pokličemo na društvo. Netopirji skozi okna najpogosteje priletijo v stavbe v drugem delu poletja, ko se mladiči učijo uporabljati sistem eholokacije, ali v času parjenja od konca poletja naprej.