V splošnem se je pojem stare sorte pri jablanah uveljavil za tiste, ki so jih ljudje poznali iz časa pred prodorom nizkodebelnih jablanovih dreves, kakšna videvamo v intenzivnih sadovnjakih. Vendar je zmotno prepričanje, da so stare sorte tiste, ki zrastejo v visoko drevo. Ne bo držalo, stare sorte lahko cepimo tudi na nizko ali srednje visoko rastoče podlage – tako denimo lahko vzgajamo carjeviča ali dolenjsko voščenko kot nizko drevo. Je pa res, da so nekdaj ljudje cepili sorto jablan, ki jim je bila všeč in za katero so dobili cepiče, v glavnem na sejance, drevesa, ki zrastejo iz jabolčne pečke. Takšna sežejo v višino tudi deset metrov in šele po desetletju začnejo obilneje roditi.

Želja, da bi imeli na svojem vrtu prav točno določeno staro sorto jablane, je povezana z nostalgijo in okusom. Za vse nas kot skup­nost pa je pomembno, da z njihovim sajenjem ohranjamo biotsko raznovrstnost. Čeprav je bila za Slovenijo že v 19. stoletju značilna velika sortna pestrost in lahko v nekaterih drevesnicah še vedno kupimo sorte, ki so jih cenili naši takratni predniki, ni nujno, da so to avtohtone sorte. Mnoge so prišle k nam od drugod in se udomačile, ker pa imajo v naših krajih dolgo tradicijo, jim pravimo tudi tradicionalne. Avtohtone so tiste, ki so nastale na našem ozemlju iz samoniklega genskega materiala: takšne so dolenjska voščenka, gorenjska voščenka in goriška sevka, druge smo že davno tega posvojili. Izmed njih smo se tokrat odločili predstaviti sorti carjevič in kanadska reneta in se za opis njunih značilnosti obrnili na Boštjana Godca z oddelka za sadjarstvo, vinogradništvo in vinarstvo na Kmetijskem inštitutu Slovenije.

!!galerija!!

Carjevič

Lahko rečemo, da je carjevič skoraj edina stara jablanova sorta, ki jo profesionalni sadjarji v Sloveniji pridelujejo v večjih tržnih količinah in jo je, posebno po obiralni sezoni, mogoče kupiti tudi v trgovskih centrih. Sorta je nastala kot naključni sejanec, torej njenih »staršev« ne poznamo, odkrili pa so jo med letoma 1870 in 1875 na Štajerskem (v današnji avstrijski deželi Štajerski). Kmalu so jo predstavili na dunajski sadjarski razstavi kot sorto 'Kronprinz Rudolf'. Od tod tudi slovensko ime. Ker je zelo lepo jabolko, ki na sončni strani pordeči, ji ponekod pravijo tudi rdečelička. Carjevič dozori proti koncu septembra in se (v dobri sadni kleti) obdrži največ do novega leta. Kožica je zelenorumena s strnjenim rdečim obarvanjem in se lepo sveti. Plodovi so bolj majhni in sladko-kislega okusa. Sorta je srednje občutljiva na škrlup in precej odporna na pepelasto plesen.

Kanadska reneta

Kanadska reneta, znana tudi kot kanadka, je po videzu plodu in drevesa pravo nasprotje carjeviča. Zelo veliki plodovi imajo pet izrazitih reber. Tudi sicer je jabolko bolj nepravilne oblike, ima na videz hrapavo kožico značilno rjaste barve. Obseg te rjavosti je odvisen predvsem od lege sadovnjaka in vremenskih razmer. Kanadke obiramo v prvi polovici oktobra, obdržijo pa se precej dolgo v pomlad. Poleg tega je sorta cenjena zato, ker ni občutljiva na otiske. Ima zelo gosto drobnozrnato meso.

Z videzom carjeviča smo kanadko primerjali tudi zato, ker ima v nasprotju z njim precej velike liste, drevo tudi precej bujneje raste. Skupno pa jima je, da je tudi kanadska reneta naključni sejanec. Najverjet­neje izvira iz Normandije, od koder so jo odnesli v Kanado, pozneje pa se je vrnila v Evropo.