Vendar so kljukasti poganjki po besedah dr. Francija Aca Celarja, profesorja fitopatologije z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, šele zadnje znamenje, po katerem presojamo, ali gre res za nevarno bakterijsko bolezen hrušk, jablan in kutin, saj jih zlahka zamenjamo za podobna znamenja drugih bolezni sadnega drevja. O tem smo se prepričali, ko smo v družbi profesorja Celarja in Romana Mavca, vodje sadovnjaka Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici, pred tremi tedni pregledovali kolekcijski nasad z različnimi sortami jablan. Zelo podobno se denimo sušijo tudi poganjki jablan, okuženih s cvetno monilijo. Vendar sta nas sadjarska strokovnjaka opozorila še na druga znamenja in okoliščine, po katerih lahko tudi ljubiteljski sadjarji sklepajo, da gre za okužbo s hruševim ožigom, ki lahko povzroči propad drevesa. Poleg prepoznavanja njegovih znamenj bomo v nadaljevanju predstavili ukrepe pri bolnih drevesih, s katerimi je širjenje okužbe po rastlini in v nasadu mogoče omejiti, pa tudi preventivno ukrepanje. Vse to pripomore, da je stanje obvladljivo in se bolezen v večjem zamahu pojavi le na daljša časovna obdobja: po letu 2008 se je denimo spet letos.

Razširjenost hruševega ožiga v Sloveniji

Hrušev ožig, ki ga povzroča bakterija Erwinia amylovora, je bil v Sloveniji prvič najden leta 2001, do prvega večjega izbruha okužbe pa je prišlo 2003., na Gorenjskem. Kakor pove dr. Celar, je v času priprav na vstop v EU Slovenija prijavila status območja, kjer ni hruševega ožiga. »Če karantenske bolezni, kakršna je hrušev ožig, ki jih je težko obvladovati in povzročajo veliko gospodarsko škodo, v državi še ni bilo, pa se pojavi, so ukrepi precej bolj radikalni, kakor če je območje že okuženo,« pravi. To je bil namreč eden od razlogov drastične sečnje sadovnjakov na Gorenjskem leta 2003, ki nam je dobro ostala v spominu.

Do danes se je okužba od severozahoda države razširila v dveh krakih: v enem čez Koroško proti Mariboru, v drugem pa čez Gorenjsko proti Beli krajini. Na okuženih območjih in mejah z njimi je možnost širjenja ob ugodnih okoliščinah največja.  Bakterijo prenašajo dež, veter in žuželke, na velike razdalje pa v glavnem človek z okuženim sadilnim materialom in embalažo. Po nasadih lahko okužbo prenašamo tudi z orodjem za obrezovanje, stroji, obleko in obutvijo.

Širjenje bolezni in preventiva

Ker gre za bakterijsko bolezen, fitofarmacevtskega sredstva, s katerim bi jo pri oboleli rastlini zatrli, ni. V EU namreč za zdravljenje pri rastlinah uporaba antibiotikov ni dovoljena. Med pomembne zaščitne ukrepe sodi, da v bližino nasadov ne sadimo drugih gostiteljskih rastlin, ki se prav tako okužijo z bakterijo hruševega ožiga, četudi pri nekaterih morda ni očitnih vidnih znamenj bolezni. To so poleg hrušk, jablan in kutin tudi japonska nešplja, skorš, jerebika, šmarna hrušica, glog, japonska kutina, panešplja ali kotoneaster, ognjeni trn, stravezija in fotinija. Zmotno je torej mnenje, da hrušev ožig ogroža le hruške, kakor bi sklepali po imenu. Drug slovenski izraz zanj je ognjevka.

V času, ko naštete rastline, od katerih so mnoge okrasne, cvetijo, bakterije z njih na sadna drevesa prenašajo opraševalci, predvsem če ta prav takrat pocvitajo – s tem izrazom označujemo zapoznelo cvetenje posameznih cvetov na drevesu.

»Na Južnem Tirolskem, kjer je sadjarska panoga zelo močna, so s predpisi dosegli odstranitev kotoneastra z javnih in zasebnih površin. Razlog je njegovo pozno cvetenje, tri tedne za jablanami, pri katerih se takrat lahko pojavi pocvitanje,« pove Roman Mavec.

!!galerija!!

Znamenja hruševega ožiga, razlikovanje od drugih bolezni

Pri drevesih, ki so se okužila z ognjevko, resda najprej opazimo posušen ognjeno rjav ali šele sušeči se poganjek, ki je ukrivljen kot pastirska palica. Pogosto pod posušenim mestom spodrašča (se bujneje razvija) nov poganjek, podobno, kot če bi vejico tam, kjer se začenja sušiti, odrezali in bi zaradi večjega dotoka hrane spodbudili njegovo rast, pokaže primer Mavec. Sušenje se nam­reč začne zato, ker bakterije, ki živijo v ksilemu (prevodnih ceveh drevesa), zamašijo žile proti koncu poganjka, ta ne dobiva več vode in hrane, izgubi napetost in se posuši, razloži dr. Celar. Preden se proti koncu pomladi po cvetenju začnejo pri drevesu, okuženem s hruševim ožigom, sušiti poganjki, pa lahko na njih opazimo značilen izcedek, s katerim se bakterije prenašajo naprej. Več ga je v mokrih letih, zato se je prenosu okužbe takrat teže izogniti. Sprva je mlečno prozoren, potem dobiva jantarno barvo, na koncu temno porjavi, ko se posuši, pa ostane na poganjku rjava lisa. »Poleg bakterij je v izcedku zelo veliko sladkorjev, ki močno privabljajo žuželke. Te bakterije prenašajo na druga drevesa prek cvetov. Najprej se namnožijo v njihovih nektarnih žlezah, potem pa preidejo v poganjek. Na drevesu lahko opazimo tudi posušene cvet­ne šope,« opiše dogajanje dr. Celar. Ko so sadjarji prvič presojali, ali gre za ognjevko, so izcedek dali na jezik in takoj prepoznali sladkobo, pove. Izcedek se spomladi lahko pojavi tudi pri latentno, ne le na novo okuženih drevesih, npr. na lub­ju, poškodovanem zaradi raka dreves, ki ga povzroča bakterija.

Ker se v istem času lahko poganjki podobno sušijo tudi zaradi cvetne monilije, glivične bolezni, ki se prav tako prenaša prek cvetov, je pomembno natančno opazovanje razlik pri boleznih. Medtem ko so suhi poganki pri hruševem ožigu dolgo usnjati, togi, se pri moniliji zlahka drobijo. Poleg tega pri njej na posušenih poganjkih ob natančnem pogledu opazimo ležišča trosov, plesnive blazinaste obloge na posušenih delih, ob prehodu poganjka iz suhega v zdrav del pa se zarisujejo značilni rjavordeči kolobarji. Pri moniliji tudi nikoli ne opazimo spodraščanja novega poganjka pod posušenim mestom kot pri hruševem ožigu.

Pri suhih ukrivljenih poganjkih je še nekaj možnosti drugih bolezni ali poškodb: lahko se posušijo zaradi osice brstarice, ki v sočno vejico vbada luknjice okrog in okrog v obliki spirale in vanje izleže jajčeca, medtem ko nas na sušenje poganjkov zaradi raka opozorijo rane na lubju v bližini mesta izraščanja. Sušenje in krnenje poganjkov zaradi pepelaste plesni je laže razlikovati, saj jo spremlja izrazita bela obloga.

Ukrepanje

Če se na domačih drevesih pojavijo znamenja hruševega ožiga, suhe poganjke čim prej izrežemo, tako da odstranimo tudi del zdravega tkiva, rezno mesto razkužimo in obolele dele sežgemo. Vedno izrezujemo v suhem vremenu, takrat, ko bo še dva, tri dni suho. Rezna mesta in škarje razkužujemo bodisi s 70-odstotnim alkoholom, varikino ali protimikrobnim sredstvom, kakršno uporabljajo za razkuževanje rok v bolnišnicah. Ob izrezovanju zato nosimo s seboj priročno pršilko s temi sredstvi, med delom in po njem pa si razkužimo tudi roke, obutev in obleko.