Dejstvo, o katerem se lahko prepričate tudi sami, je, da so lahko lazarji, veliki vrtni polži s hišico in vse vrste manjših polžkov v nekaterih vrtovih velika nadloga, le nekaj metrov stran pri sosedu čez ograjo pa jih skoraj ni ali pa ne delajo opaznejše škode. Razlog je namreč v gospodarju: manj je na vrtu vlažnih kotičkov, manj je polžev. V zadnjih letih so pri nas najbolj invazivni rdeči španski lazarji.

Polžem neprijazen vrt

Več ko je na vrtu živih mej z nizkim podrastjem, nepokošene trave, ostankov rastlin, odprtih kompostnih kupov, na tla odloženih desk in drugih senčnih skrivališč, večje je njihovo število. To je lahko tolikšno, da spomladi njihova požrešnost dohiteva krhko rast mladih rastlinic. Na vlažnem vrtu, ki ustreza takšnemu opisu, ni veliko polžev samo zato, ker so prišli od drugod in si v njem poiskali skrivališče in sočno hrano, temveč tudi zato, ker je tu več »podmladka«.

Če ste spomladi pozorni, lahko opazite, da se drobni, mladi lazarji jemljejo tako rekoč iz zemlje, kamor so polžje matere lani jeseni odlagale jajčeca. (Mimogrede, ste vedeli, da so kopenski polži hermafroditi, to je dvospolniki, do oploditve pa pri rdečih, španskih polžih prihaja med različnimi osebki?)

Lazarji imajo enoletni življenjski krog, kar pomeni, da jih večina zime ne preživi. Po parjenju začnejo pozno poleti ali zgodaj jeseni odlagati jajčeca, zato je za dolgotrajen rezultat najpomembnejše zatiranje polžev vse do jeseni in tudi uničevanje jajčec. Polži v vlažne špranje v zemlji odložijo do nekaj 100 belih jajčec v kupčke, da laže prezimijo.   

Ukrepi, ki zmanjšujejo število polžev

Ročno pobiranje in uničevanje: Polže najuspešneje pobiramo zgodaj zjutraj ali pod večer, ko prilezejo iz važnih kotičkov na plano. Čez dan se radi skrivajo pod deskami, kamni, v živih mejah. Polže na hitro mehansko pokončamo, ne dajemo jih v slano vodo, v posodo s soljo ali na sonce, saj s tem njihovo trpljenje podaljšujemo. Polžev tudi ne solimo, kar počne precej vrtičkarjev. Sol sicer pri njih povzroči izgubo vlage in propad, vendar na slanih vrtnih tleh nič ne raste. Veliki vrtni polži, tisti s hišico, so pri nas zavarovani z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, zato jih ne pobijamo.

Vabe: Polžem čez noč nastavljamo kot vabe rezine surovega krompirja, ob katerih jih bomo zjutraj zlahka našli, v zemljo lahko zakopavamo lončke, do polovice napolnjene s pivom, ki jim zelo diši.

Rastline, ki privabljajo polže: Tudi te so lahko na neki način vabe. To so žametnice ali tagetesi, hren, hoste, volčji bob idr.

Ovire, ki jim preprečuje dostop do vrta ali rastlin: Polži neradi lezejo po kameni moki, žagovini, apneni moki, ostrem drobnem pesku, zdrobljenih jajčnih lupinah ali hrastovi skorji, ker pri tem izgubljajo veliko sline. Ovira iz tega materiala mora biti vsaj 10 cm široka in jo moramo po padavinah redno obnavljati. Neprijeten jim je tudi prehod čez bakrene trakove, ker ustvarja rahlo električno napetost.

Rastline, ki odvračajo polže: Ob robove gredic zasadimo polžem zoprne cvetice, kot so kapucinke, glavinec, timijan, žajbelj, ognjič, grobeljnik, iberis, glavinec, kozmeje. Izogibajo se tudi čebule in česna, bele gorjušice in zastirke iz bezgovih, presličinih ali klekovih listov.

Naravni sovražniki: S polži se hranijo krastače, slepec in jež, zato bodimo veseli, če zaidejo v naš vrt. Nekateri si za uničevanje polžev omislijo račke indijske tekačice.

Strup za polže: Med kemičnimi snovmi, ki pokončajo polže, limacidi, je najbolje izbrati sredstva, ki vsebujejo snov železov trifosfat (dovoljena so tudi v ekološki pridelavi). Spojina deluje na polževo prebavo, zaradi česar v nekaj dneh umre. Ostanki snovi ne škodujejo tlom, rastlinam, niti živalim, ki bi utegnile použiti mrtvega polža. Vsi drugi kemični pripravki proti polžem (večinoma vsebujejo spojino metaldehid) so za druge živali strupeni, za uživanje rastlin pa velja karenca.