Uši se na naših rastlinah pogosto hitro razmnožijo, najraje sesajo sok iz mladega rastja, svežih vršičkov, zato jih je največ spomladi. Najbolje je ukrepati takoj, tudi zato, ker prenašajo rastlinske bolezni, a ne tako, kot si marsikdaj predstavljamo, s škropilnico in insekticidom. V sezoni narava, če ji pustimo prosto pot, marsikdaj sama vzpostavi ravnotežje in uši kar nekam izginejo ali pa niso več moteče.

Kaj uši privablja na rastline in kdo jih uničuje

• Ušem ustreza, če so rastline preveč pognojene, predvsem s hitro topnimi mineralnimi dušikovimi gnojili. Rastline, ki so pregnojene z dušikom, vsebujejo veliko vode, so mehkejše in privlačnejše za te zajedavce. Tudi pretirano gnojenje z organskimi gnojili, predvsem rastlinam, ki ga ne potrebujejo, lahko spodbuja hitro razmnoževanje uši.
• Naselitev uši na rastline je najbolj povezana z vremenom. Ustrezajo jim toplota in visoka zračna vlažnost.
• Uši najbolj obvladujemo z naravnimi načini, tj. s privabljanjem plenilcev, ki se z njimi hranijo ali jih uničujejo od znotraj. Najpomembnejši so pikapolonice, muhe trepetavke, parazitske osice, tenčičarice, strigalice, pa tudi ptice pevke in žabe. 
• Prav zaradi koristnih žuželk se na vrtu čim bolj izogibajmo škropljenju z insekticidi, saj bodo pokončali tudi te. Ni rešitev škropljenje z insekticidi, ki so narejeni iz rastlinskih izvlečkov, kot je piretrin, saj tudi to sredstvo škodi vsem po vrsti. Podobno velja za čaj iz rabarbarinih listov, ki ima najmočnejši insekticidni učinek od vseh vrtnih zelišč.
• Koristne žuželke zadržujemo v bližini gredic s cvetočimi obrobki, pa tudi z ureditvijo gnezdišč, t. i. hotelov za koristne žuželke.
• Skrbimo tudi, da bo vrt prijazen za ptice, ki v gnezdilni sezoni, ko hranijo mladiče, dnevno pokončajo na stotine uši, tudi tiste, ki jih ne vidimo, in drugih škodljivcev.

Neinvazivni ukrepi 

• Prvih kolonij uši, na primer na vrtnicah, se raje lotimo z roko, saj se večinoma zadržujejo na mladih, svežih poganjkih in popkih. Preprosto jih pomanemo, na roki imamo lahko tanko rokavico, ki za rastlino ne bo groba.
• Uši lahko odplaknemo z vodo. Poganjke vzamemo v roko, od zadaj z dlanjo naredimo ščit in uši speremo z močnejšim curkom vode. Ta način pa je spet primeren le za rastline, ki niso pregnojene, zaradi česar je njihovo tkivo manj čvrsto.
• Listne uši odganja mešanica mleka in vode v razmerju 1 : 1. Z njo škropimo napadene rastline vsakih pet do šest dni.
• Naravne insekticide lahko naredimo iz vratiča, kopriv, bezgovih, paradižnikovih listov, krompirjevih ali listov rmana. Rabarbarinega čaja ali izvlečka se raje izogibamo, ker je izredno močan.
• Ušive poganjke rastlin, ki se dajo upogniti, lahko v insekticidni pripravek (predpisano razmerje) pomakamo, s čimer ne bomo ogrozili drugih organizmov. Rešitev je zelo primerna za manjša sadna drevesa, poganjke ribeza, ušive bršljanove vršičke. Za ta namen se obnese tudi voda, v kateri smo en dan namakali sveže koprive. Pomakanje vršičkov v raztopino zaščitnega sredstva je primerno zlasti za drevesa, pri katerih se ušivo listje na koncu poganjkov zvija. Uši se namreč zadržujejo na spodnji strani svitkov, zato sredstvo pri škropljenju ne bi prišlo do njih.
• Sadjarji priporočajo tudi izrezovanje močno ušivih poganjkov, saj so listne uši tudi prenašalke rastlinskih bolezni. Poganjke najraje odrežemo do prvega zdravega stranjskega poganjka.
• Rastline, ki uši odganjajo in jih sadimo v bližino ogroženih rastlin ali po vsem vrtu, so kumina, česen, koriander, čebula, redkvica, žametnica, timijan, žajbelj, šetraj. Šetraj sadimo tudi med vrste nizkega fižola. Ob vrtnicah sadimo sivko ali drobnjak.
• Kapucinke nase pritegnejo črne uši, zato so zaščita pred temi škodljivci. Sadimo jih kot obrobo na gredicah, predvsem ob kapusnicah in krompirju, pa tudi ob sadnem drevju in jagodičju. Podobno privlačijo črne uši kamilice. Seveda od uši napadenih ne uporabljamo za čaj.