Ker takšne zmikavte zasrbijo prsti le pri rastlinah, ki so jim zelo všeč, pri najlepših med enakimi. Človek je namreč že v davnini med rastlinami izbiral tiste, ki so imele zanje boljše lastnosti, in se jih je naučil razmnoževati. 

Za to sta dva načina. Prvi način je razmnoževanje s semeni, drugi s potaknjenci oz. z deljenjem različnih delov rastline. V obeh primerih dobimo novo rastlino, a je med načinoma pomembna razlika. Medtem ko pri razmnoževanju s semeni ne moremo biti prepričani, v kolikšni meri bo nova rastlina prevzela lastnosti starševskih rastlin, pa je tisto, kar zraste iz ukoreninjenega vršička, razrezanega gomolja, stroka čebulice ali cepiča, popolnoma enako kot matična rastlina. Ker ima njej enako gensko zasnovo, je njen klon.

Rastlinski klon

Ni kloniranje protinaravno? Pri rastlinah ne, kloni so le gensko enaki osebki, ki nastanejo z nespolnim ali vegetativnim razmnoževanjem (nanj naletimo že v naravi), druga stvar pa je etično sporno genetsko kopiranje človeka in živali.

Primer naravnih klonov

Nazoren primer vegetativnega razmnoževanja rastlin lahko opazujemo pri jagodah. Potem ko odrodijo, v dolgih dneh poleg novih listov naredijo pritlike, dolge »štrene«, na katerih se razvije mlada rastlina, ki se pozneje v stiku z zemljo ukorenini. V naravi je še več podobnih primerov.

Oblike domačega kloniranja

Sodobna tehnologija uporablja tudi zahtevnejše oblike kloniranja rastlin, kot ga predstavljata sajenje potaknjencev ali vzgajanje sadik jagod. Med njimi je razmnoževanje s tkivnimi kulturami, ki ga uporabljajo pri gojenju orhidej. Ko s spolnim razmnoževanjem vzgojijo orhidejo z želenimi lastnostmi, celični material iz njenih rastnih vršičkov v laboratoriju delijo tako dolgo, dokler ne dobijo zadostnega števila gensko identičnih zasnov rastlin ali klonov.

Človek uporablja vegetativno razmnoževanje oz. kloniranje za gojenje rastlin za hrano (sajenje krompirja z gomolji, sajenje česna), trajne rastline razmnožuje s stebelnimi ali listnimi potaknjenci, z deljenjem korenin, navadnim in zračnim grobanjem. Oglejmo si nekaj načinov razmnoževanja, s katerim vzgojimo rastlino povsem enakih lastnosti, kot jih je imela matična rastlina.

Stebelni potaknjenci

Za stebelne potaknjence odrežemo z zdrave matične rastline srednje ali vrhnje dele poganjkov in jih posadimo v substrat za potaknjence ali mešanico prsti in finega peska, kjer se bodo ukoreninili. Spodnji del potaknjenca lahko pred tem potisnemo v hormonski pripravek za hitrejše ukoreninjanje. Ljubiteljski vrtnarji potaknjence sobnih rastlin pogosto dajo v vodo in jih posadijo šele potem, ko v njej odženejo korenine.

S stebelnimi potaknjenci lahko vzgojimo sadike mnogih balkonskih rastlin, iglavcev, okrasnih grmovnic in drevja, jagodičevja ter sobnih rastlin. Glede na čas, ko režemo poganjke za potaknjence, ločimo zelene (od pomladi do poletja), pololesenele (avgusta in septembra) in olesenele potaknjence (od pozne jeseni do srede zime).

Z zelenimi potaknjenci pogosto razmnožujemo sobne rastline in pelargonije. Na odrezanem delu ne sme biti cvetnih popkov. Na njih pustimo največ dva ali tri liste, saj se skoznje izsušuje. Ker se naravni hormon, ki spodbuja nastanek korenin na odrezanem mestu, zadržuje na kolencih oziroma tam, kjer iz stebla izraščajo listi, večino potaknjencev odrežemo tik pod kolencem. Zelene potaknjence potisnemo plitvo v zemljo, le centimeter ali dva globoko, da se ne bi izsušili, pa lahko nad lončke poveznemo naluknjano plastično vrečko ali plastenko. Substrat mora biti vseskozi rahlo vlažen. Uspešno ukoreninjenje se bo pokazalo ob pojavu prvih novih listov.

S pololesenelimi potaknjenci razmnožujemo iglavce, žive meje in druge okrasne grmovnice. Režemo jih z letošnjih poganjkov, ki so pri osnovi že delno oleseneli, pri vrhu pa so še zeleni. V substrat jih sadimo enako globoko kot zelene potaknjence, lončke z njimi pa do ukoreninjenja postavimo v senčni del vrta, da bo prst konstantno vlažna.

Z olesenelimi potaknjenci, ki jih režemo pozno jeseni ali pozimi pred začetkom brstenja, razmnožujemo sadne rastline, vinsko trto, jagodičevje in okrasne grmovnice. Režemo enoletne (lanske) poganjke debeline svinčnika, dolge od 10 do 20 cm, ki imajo dobro vidne brste. Če tla dopuščajo, jih lahko v zemljo potaknemo takoj, če so zamrznjena, jih do sajenja shranimo v naluknjani PVC-vrečki v hladilniku. Ko jih sadimo, morajo brsti še vedno mirovati, v zemljo jih potaknemo do polovice. Sadimo jih lahko na stalno mesto ali v lončke.

Listni potaknjenci

Listni potaknjenci so odrezani listi (s pecljem ali brez) ali njihovi deli, ki jih potaknemo v prst ali v vodo. Z njimi razmnožujemo homulice, kalanhoje, netreske, streptokarpe, afriške vijolice, taščin jezik in kraljeve begonije.

Pri nekaterih rastlinah liste potaknemo v prst ali vodo, kjer tvorijo korenine, pri drugih je treba zarezati listne žile in list ali del lista plosko položiti na prst. Kjer so listne žile prerezane, bodo pognale korenine in nove rastlinice.

S celimi listi se po navadi razmnožujejo rastline, ki imajo mesnate liste. Pri njih pecelj potaknemo v substrat, tako da se ga listna ploskev dotika. Rastline, ki imajo na listih izrazite žile, razmnožujemo tako, da cele liste plosko položimo na prst in velike žile v presledkih zarežemo. Pri obeh načinih prst navlažimo in posodo pokrijemo z naluknjano PVC-folijo, ki preprečuje izsuševanje.

Koreninski potaknjenci

Pri nekaterih grmovnicah in drevesih iz korenin poženejo nove rastline. Te lahko pozno jeseni ali zgodaj spomladi odkopljemo, njihove korenine odrežemo od koreninske grude matične rastline in presadimo na želeno mesto. Mlajši izrastki imajo plitvejše korenine in jih laže izkopljemo kot starejše. To lahko storimo pri jerebiki, navadni mahoniji, ruju, leski, japonski kutini, malinah …

Drugi način razmnoževanja s koreninami je delitev izkopane koreninske grude (npr. pri okrasnih trajnicah). Za nadaljnjo saditev so primerni vitalni deli korenin. To lahko storimo kadarkoli v rastni sezoni, zaradi temperatur in vlage pa je takšno deljenje pogosto spomladi, ko začnejo rastline odganjati, ali jeseni.

Grobanje

Grobanje je oblika razmnoževanja, pri kateri se poganjek ukorenini, še preden se loči od matične rastline. Znani so trije načini grobanja. Pri prvem potisnemo v prst enega od poganjkov oz. njegov vršiček, pri drugem prst nasujemo čez vso dolžino poganjka, pri tretjem pa rastno površino namestimo na enega od poganjkov (zračno grobanje).

Grobanje je pogosto pri trti in robidi. Pri robidi spomladi izberemo leto dni staro, bujno in zdravo rozgo (poganjek). Vrh usločimo proti tlom in ga položimo v prej izkopano sadilno jamico tako, da je vršiček ponovno zapognjen navzgor. Rozgo v tem položaju utrdimo z žico v obliki narobe obrnjene črke U ali z leseno rogovilico. Po nekaj tednih se pod rastnim vršičkom poganjka razvijejo korenine, jeseni pa nastalo sadiko odrežemo od matične rastline, jo odkopljemo in posadimo na stalno mesto.

Zračno grobanje se uporablja pri nekaterih drevesih, grmih in sobnih rastlinah spomladi ali jeseni na enem od stranskih poganjkov ali kar na glavnem steblu. Na izbranem delu v dolžini od 20 do 30 cm osmukamo liste in stranske poganjke ter naredimo 4 cm dolgo zarezo v smeri rasti, globoko 5 mm. Zapolnimo jo z vlažnim šotnim mahom tako, da ostane razprta. Z mahom nato ovijemo celotno mesto grobanja, okoli njega pritrdimo plastično folijo in jo na obeh koncih zavežemo. Ovoj bo zaradi velike zračne vlažnosti spodbudil ukoreninjenje. Proces je počasen in traja do 2 leti. Ko se na zračni grobanici razvijejo korenine, ovoj odstranimo, grobanico pod koreninami odrežemo od matične rastline in ločeno posadimo.