Jean Nouvel, sin francoskega učiteljskega para, letnik 1945, je kot arhitekt začel resno delati že med študijem v Parizu konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 2008 je dobil Pritzkerjevo nagrado, ki velja za najprestižnejše priznanje, kar jih lahko dobi arhitekt. Zaslužil jo je s svojimi več kot 200 projekti, med katerimi jih je bilo po vsem svetu veliko tudi popolnoma uresničenih.

Mednarodno slavo si je pridobil leta 1981, ko je zmagal na natečaju za pariški Inštitut arabskega sveta (Institut du monde arab), ki so ga dogradili leta 1987 in za katerega je potem leta 1989 dobil nagrado Age Kana za arhitekturo. Med njegovimi številnimi projekti so najbolj znana poslopja opera v Lyonu, Fundacija Cartier v Parizu, nebotičnik Dentsu v Tokiu, poslovna zgradba Torre Agbar v Barceloni, Muzej na obrežju Branly (Musée du quai Branly) v Parizu, koncertna dvorana v Københavnu in še nekatera.

Na Dunaju ima Nouvel že dva večja projekta. Najprej je konec devetdesetih let izvedel rekonstrukcijo enega od štirih dunajskih Gasometrov, velikanskih skladišč za mestni plin, visokih dobrih 60 metrov, zgrajenih konec 19. stoletja. V Gasometer A, ki so ga do konca rekonstruirali jeseni leta 2001, je umestil 129 stanovanj, trgovsko središče, druge poslovne prostore in parkirišče.

Konec leta 2010 je bil na Dunaju dokončan drugi Nouvelov projekt. Tokrat ni šlo za rekonstrukcijo, temveč za gradnjo popolnoma novega objekta, ki še bolj štrli v višino kot Gasometri. Gre za hotel Sofitel Vienna Stephansdom s 182 sobami in apartmaji na levem bregu Donavskega kanala, blizu najožjega središča Dunaja. Obrobne linije črnega monolita, ki segajo 75 metrov v višino, niso vse navpične. Dve od štirih sta poševni, tako da je videti, kakor da je poslopje nagnjeno na eno stran, proti ulici Taborstrasse.

Iz hotela na trg

Za Sofitel Vienna Stephansdom je Nouvel oblikoval tudi pohištvo in izdelala ga je tradicionalna avstrijska manufaktura Witt­mann. Ta od svoje ustanovitve leta 1896 deluje v spodnjeavstrijskem mestecu Etsdorf am Kamp. V sodelovanju z oblikovalci mednarodnega slovesa izdeluje fotelje, kavče in druge kose večinoma sedežnega pohištva. Nekateri od njenih izdelkov, na primer fotelji in kavči iz zbirke Kubus Josefa Hoffmanna, spadajo med ikone sodobne klasike.

Nouvel priznava, da je bil zelo zadovoljen z Wittmannovo izvedbo pohištva za hotel na Dunaju, zato ga lastnikoma manufakture Ulriki Wittmann in njenemu možu Heinzu Hofer-Wittmannu ni bilo težko pregovoriti, naj jima to pohištvo dovoli ponuditi na trgu. Ravno zaradi tega je Jean Nouvel konec marca znova dopotoval na Dunaj. V Wittmannovem salonu pri poslopju dunajske Secesije je bil navzoč na predstavitvi zbirke sedežnega pohištva Vienna.

Osnovne značilnosti zbirke so eleganca in poenostavitev, pa tudi radikalne linije. Ko se je množica od skupaj 400 povabljencev deloma razšla, smo sedli v enega od foteljev in v njem obsedeli. Prvorazredna izvedba kolekcije zagotavlja, da to pohištvo poenostavljene zunanjščine zares omogoča sproščanje tudi med daljšim sedenjem.

Pohištvo Vienna je sestavljeno iz več modulov, ki jih je mogoče odvzemati in dodajati. Fotelj je na primer mogoče podaljšati v naslanjač za ležanje (chaise longue). Stranic z naslonjalom za roke nima, saj je to pohištvo lahko brez njih. Barve so preproste – črna, siva ali bela – in izražajo eleganco, ki se ne podreja trenutni modi, kar je značilnost, ki nasploh krasi Nouvelovo arhitekturo. »Preprostost je edini slog, ki ga lahko sprejmem,« pravi Nouvel, ki trdi, da v dizajnu »skoraj ničesar« ne mara, in je tudi sobe hotela na Dunaju oblikoval kot popolnoma črne, popolnoma sive ali popolnoma bele.

»Kot oblikovalec vedno pojasnjujem, da nisem 'običajen' oblikovalec, čeprav imam pri pohištvu rad normalnost,« je opisal svoj način dela. Zbirko Vienna si je zasmislil kot »pohištvo, ki ni pohištvo«. »Hotel sem narediti nekaj, kar ne sili v ospredje, temveč uporabniku predvsem ustvarja prizorišče, na katerem se lahko inscenira,« je povzel svojo vodilno idejo. Arhitekt, ki poslopja vedno poskuša na najprimernejši način umestiti v kontekst, je v odgovoru na vprašanje kolega iz dunajskega dnevnika Die Presse priznal, da so, ko gre za pohištvo, kontekst vedno ljudje. »Komur je kavč všeč, ga bo kupil. Če mu ni všeč, ga pač ne bo kupil,« meni Nouvel.