Veliki švicarski planšarski pes: Preračunljivi poznavalci svojih lastnikov

16. 8. 2014 | Besedilo: Petra Mauer | Fotografije: arhiv Psarna Vilinska, vzreditelj B. Gojkošek

pes, veliki švicarski planšarski pes, psi

Predstavniki pasme veliki švicarski planšarski pes so zvesti spremljevalci družine. Cenjeni so zaradi svoje lepote, vdanosti, dobrega značaja in nezahtevne nege. Zaradi krasnega tribarvnega kožuha so v številnih knjigah opisani kot najlepši psi na svetu.

Teorij o nastanku pasme je več, najverjetneje pa je, da predniki švicarskih planšarskih psov izhajajo iz rimskih molosov (molos je izraz, ki se zdaj uporablja za vse vrste mastifov, dog, buldogov ter nekaterih planinskih ter pastirskih psov, op. p.), ki so jih na današ­nje švicarsko ozemlje pripeljali rimski vojaki med osvajanjem v času Julija Cezarja. Nedvomno pa so se tam naselili ob priključitvi Alp in predgorja k rimskemu imperiju. Švicarje so stoletja dolgo vzrejali na oddaljenih kmetijah, kjer so jih uporabljali predvsem za zganjanje živine, vleko vozičkov z mlekom in mesom ter varovanje kmetij.

»Zaradi njihove moči, nezahtevnosti, dobrega značaja in dokaj velikih legel so postali priljubljeni pri kmetih, živinorejcih in mesarjih – od tod poimenovanje mesarski psi. Revnejši kmetje, ki so si v tistih časih težko privoščili konja, so zaradi vseh dobrih lastnosti, izjemne vzdržljivosti v različnih vremenskih razmerah in velike zmožnosti vleke tovora radi uporabili švicarskega planšarskega psa. Zato so ga klicali tudi revežev konj,« pripoveduje Boris Gojkošek iz Maribora, ki ga je pasma več kot navdušila – tako z lepoto kot edinstvenim značajem.

»Po smrti našega prejšnjega kužka smo več mesecev razmišljali, katera bi bila primerna pasma za nas. Želeli smo lepega psa, ki bi imel dobre čuvajske lastnosti, hkrati pa bil prijazen do družine, saj smo pričakovali dojenčka. Poleg tega smo iskali psa z ne pretiranimi in tudi ne premajhnimi potrebami po gibanju. In tako smo sprejeli eno naših najboljših odločitev, ko je k hiši z Gorenjskega prišla Pamela Zgornjesavska, po domače Ajda.«

Med drugim mu je všeč, ker je veliki švicarski pes zdrava pasma, saj še ni toliko poznana (skomercializirana) in razširjena, da bi to spodbudilo nenadzorovano vzrejo. V Sloveniji so v zadnjih letih pri teh psih največji problem odkruški v ramenskih sklepih, a se odgovorni vzreditelji že nekaj let trudijo in si prizadevajo za zaostritev pogojev za pridobitev vzrejnega dovoljenja z obveznim slikanjem ramenskih sklepov. »Na žalost se o tem še vedno ne govori na glas in tudi številni vzreditelji radi zanikajo ta problem v svojih linijah.«

Zvesti, a samosvoji

Švicarski planšarski psi so atletske in mišičaste postave, močnih kosti in kratkodlaki. Barva kožuha je tribarvna – praviloma črna z rjavo rdečimi ožigi na licih, nad očmi, na notranji strani uhljev, pod repom, na vseh štirih tacah, na prsih in z belimi oznakami na glavi (bela lisa okrog smrčka, ki se razširi na čelo, in bela lisa, ki poteka od spodnje strani gobca, prek vratu na prsi) ter z belino na tačkah in konici repa. Dovoljene so tudi bele lise na vratu. Standardna višina pri samcih je od 65 do 72 centimetrov plečne višine, samice so malo manjše, samci so težki od 45 do 70 kilogramov, samičke pa od 40 do 60. Na splošno so švicarji lepi in ponosni psi. Po sogovornikovih besedah so zelo navezani na družino in bi zanjo storili vse, so pa včasih samosvoji. Ko zaslišijo ukaz, na primer pri odpoklicu, raje dvakrat premislijo, ali se jim ga splača izpolniti ali ne.

»Švicarski planšar je svoji družini izredno predan, po drugi strani pa je do tujcev rahlo nezaupljiv in previden, vendar načeloma nikoli agresiven. To pomeni, da sam ne bo silil v tujca. Na domačem teritoriju ga oblaja, vendar mora biti v navzočnosti lastnika do njega povsem sproščen in prijazen. Tudi naša Ajda je odlična čuvajka.«

Švicarji potrebujejo veliko pozornosti in dolge sprehode, na katerih se lahko, glede na vzdržljivost in starost, primerno razgibajo. Vse svoje življenje bodo zahtevali veliko skrbnikovega časa, še posebej pa v rani mladosti in obdobju pubertete, približno do drugega leta starosti. »Obisk male šole je tako rekoč obvezen, predvsem zaradi socializacije, da se naučijo pravilnega sobivanja s psi različnih velikosti in pasem, samonadzora … Primeren način šolanja je z nagrajevanjem in pozitivno motivacijo, saj šolanje s prisilo ne daje dobrih rezultatov. Moramo pa biti precej vztrajni in delati v kratkih intervalih. Zelo je pomembno, da psa že v mladosti vodimo v različne situacije, v mesto, gozd, na prireditve, kmetije, med druge pse in mačke, trgovine z živalmi, da se vsega čim prej navadi. Pri vzgoji je pomembno, da smo dosledni, drugače bo hitro izkoristil našo neodločnost,« svetuje njihov ljubitelj. Ravno zaradi svoje moči in velikosti morajo biti predstavniki te pasme ustrezno vzgajani in navajeni na osnove poslušnosti. »Priporočljivo je še, da je lastnik primerno pri močeh, da lahko psa zadrži, kadar se odloči iti po svoje. Čeprav je švicar primeren za družine z majhnimi otroki, je treba imeti igro ves čas pod nadzorom, saj lahko kuža zaradi svoje teže nehote prevrne otroka. Iz osebnih izkušenj pa bi si upal trditi, da obstajajo določene razlike med samci in samicami. Medtem ko so samci impresivni lepotci, samičke prepričajo s svojo izrazito zvestobo družini in teritoriju. So tudi bolj učljive, saj so bolj ustrežljive. Sočasno pa tudi bolj nepopustljive in nepodkupljive kot samci.« Ajda je izrazito dober predstavnik svoje pasme, saj med drugim kaže nadpovprečno veliko nadarjenosti in učljivosti, o čemer pričajo tudi njeni uspehi pri šolanju poslušnosti, sledi in obrambe. Nekaj posebnega le zlasti po uspehih v šolanju obrambe, saj je premagala že marsikaterega samčka službenih pasem.

Med pogovorom je vzreditelj sicer večkrat poudaril, da pri vzgoji ne smemo popuščati, kar pa ne pomeni, da lahko uporabljamo grobe metode. Dejstvo je, da nezaželenega vedenja ne smemo dopustiti, saj si ti psi izredno hitro zapomnijo stvari, ki so jim dopuščene, in so pravi mojstri za iskanje gospodarjevih šibkih točk. »Pri vzgoji morate biti včasih potrpežljivi, še posebno pri odpoklicu. Velikokrat pa boste presenečeni, kako hitro ob pravi motivaciji in primerni, dovolj dinamični in odločni osebi osvojijo nove vaje. Pri tem je zelo pomemben tudi značaj prednikov, torej pravilno izbrana paritvena kombinacija.« V Sloveniji imamo švicarske planšarje, ki so odlični v rally obedienceu, poznamo jih tudi kot reševalne pse, mogoče pa so s svojo velikostjo manj primerni za agiliti. »Naša Ajda je, kolikor vem, edina švicarka v Sloveniji z opravljenim delovnim izpitom IPS-C, ki poleg poslušnosti zajema tudi sled in obrambo, kar opravlja z odliko. Treba pa je opozoriti, da naj takšne vaje izvaja le izkušen in čustveno stabilen lastnik, in sicer s pozitivno motivacijo oziroma igro.«

Ve, kdo je šef

Gostitelj je še razložil, da se ta pes pronicljivo postavi na določeno mesto v družinski hierarhiji. »Točno mora vedeti, kdo je gospodar krdela, in njemu bo sledil v dobrem in slabem. Ubogal bo tudi vse družinske člane, ki jih rangira više od sebe. Medtem ko bo nepopustljivo vezan na otroke in jih branil do zadnjega, pa jih ne bo jemal kot sebi nadrejene in bo le pogojno izpolnjeval njihove ukaze.«

Švicarski planšarski pes je za sogovornika pasma, o kateri mu ne zmanjka besed hvale. »V sebi združuje lepoto, pogum, odločnost in vdanost. Vendar ni kopija svojega lastnika, saj ima svoj jaz, ki ga je treba upoštevati. Ni zahteven za nego, kljub temu pa se bo vsak lastnik potrudil, da bo njegov švicar kar se da lepo negovan. V veselje bo tako začetnikom, ki jim prerokujem, da bodo, potem ko jo bodo preizkusili, ostali zvesti tej pasmi za vekomaj, kot zahtevnejšim kinološkim navdušencem, ki se bodo lahko merili s svojimi kolegi v različnih kinoloških disciplinah. Vsekakor je treba biti pozoren pri izbiri vzreditelja. V Psarni Vilinska smo zavezani vzreji zdravih, lepih in značajsko stabilnih psov, ki bodo svojim skrbnikom v ponos in veselje. Švicarji zaradi svojega prečudovitega značaja, prelepe obarvanosti dlake, krepkega telesa in elegantnega gibanja upravičeno veljajo za ene najlepših psov na svetu.«

KOMENTARJI

Gašper
5. 1. 2015 10:27

Na dan pisanja vašega članka smo kupili psičko, katere mamica je bila Pamela Zgornjesavska, po domače Ajda. V parih dneh smo opazili, da s psičko nekaj ni OK in v naslednjih 3 mesecih smo za njeno zdravljenje zapravili preko 1500€. Zgoraj omenjeni gospod je zanikal odgovornost, češ da je njegov veterinar psičko pregledal in je bila zdravo (težko verjetno, glede na to da je imela prirojeno napako). Po mnogih pogovorih z veterinarji, vzreditelji in odvetniki naša psička ne bi smela biti prodana, največ podarjena...toliko o ljubitelju pasme (€€€)...

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE