Še pred dvema desetletjema so novogradnje sušili po naravni poti, s prezračevanjem in ogrevanjem objekta. S hitrejšo gradnjo pa so se začele uporabljati različne tehnologije izsuševanja z napravami za kondenzacijsko, adsorpcijsko, toplozračno-turbinsko in mikrovalovno sušenje vgrajenih materialov. Povedano bolj preprosto: uporabljati so začeli naprave, ki iz prostora odstranjujejo vlago – jemljejo jo iz zraka in utekočinijo v posebno posodo. V kleti enodružinske hiše, na primer, je vgrajenih 80 kubičnih metrov betona, v njem pa je več kot 5000 litrov vode. Pred nadaljevanjem gradbenih del je treba odstraniti vsaj polovico vode, bodisi na naravni bodisi umetni način. V prvem primeru bi bil material pri stalni temperaturi 18 stopinj Celzija popolnoma suh šele po letu dni. Z umetnim izsuševanjem pa lahko polovico vode odstranimo v razmeroma kratkem času.

Na nekaj mesecev stari konstrukciji, ki se je sušila zgolj po naravni poti, se ni priporočljivo lotiti izdelave estrihov in ometov. Vgrajeni materiali se namreč niso imeli časa niti uležati, kakor pravijo strokovnjaki, kaj šele dobro osušiti. Prej ali slej se bodo pojavile razpoke na ometih, stikih med stenami (beton-opeka), na stikih med mavčnokartonskimi ploščami in konstrukcijo, odstopil bo parket in druge talne obloge, vogali pa bodo vlažni in na površini se bo začela nabirati plesen. Življenje v takšnem objektu ni prijet­no, še manj zdravo, poleg tega lahko vlaga s svojim agresivnim delovanjem načne nosilno konstrukcijo.

Težave z vlago in plesnijo so lahko tudi posledica drugih napak pri gradnji, med drugim slabo izvedenih detajlov, ki sicer preprečujejo nastanek toplotnih mostov. Če so, na primer, zunanji zidovi iz plinobetona, pri zidanju pa je bilo uporabljeno napačno vezivo z bistveno večjo toplotno prevodnostjo, kot jo imajo bloki, se lahko na stikih med bloki zaradi neustrezne klime v prostoru pojavi toplotni most. Ti stiki so ob povečani relativni zračni vlažnosti v prostoru potencialno mesto za nastanek površinske kondenzacije vodne pare in razvoj plesni.

Plesen v vogalih v pet let stari hiši

Plesen greni življenje naši bralki Majdi, ki živi v zgornjem nadstropju leta 2006 nadzidane stanovanjske hiše. Pri prenovi so zgornje nadstropje v celoti sezidali na novo, nova je tudi zdaj betonska plošča, ki je bila prej lesena. Uporabili so 40-centimetrske bloke iz plinobetona, fasado pa izolirali z osmimi centimetri ekspandiranega polistirena. Težave z vlago se pojavljajo le v spalnici v frčadi, katere strop je obložen z mavčnimi ploščami, streho pa so izolirali z desetimi centimetri steklene volne. »Plesen se je prvič pojavila že decembra leta 2007, leto po gradnji, in sicer v vogalu poleg okna. Soba takrat še ni bila ves čas ogrevana, a je bilo že vse pripravljeno za vselitev,« pravi Majda, ki se je sanacije plesni naslednjo pomlad lotila s fungicidom. Leto pozneje je madež nastal tudi na steni, ob kateri je bila nekaj časa prislonjena škatla s pohištvom, in nato še v drugem zgornjem kotu ob zunanji steni. V drugih prostorih nimajo težav z vlago, tudi v kopalnici ne. Sogovornica se zaveda, da je vsakoletna sanacija plesnivih kotov le začasna rešitev, zato strokovnjake v naši spletni Gradbeni svetovalnici sprašuje, s katerimi ukrepi se učinkovito znebiti nadloge.

Kakor pravi Miha Tomšič, vodja razvoja na področju gradbene fizike na Gradbenem inštitutu ZRMK, je nastanek plesni navadno povezan z mikroklimatskimi razmerami v prostoru, torej s temperaturo in relativno vlažnostjo notranjega zraka, ali s toplotnimi mostovi. Včasih težave povzroča kombinacija obeh dejavnikov. »Praviloma je plesen posledica ponavljajoče se površinske kondenzacije vodne pare na hladnih površinah konstrukcij, lahko pa se, glede na kemijsko-fizikalne lastnosti materialov, pojavi tudi takrat, ko površinska kondenzacija še ni nastopila,« razloži sogovornik. Na mikroklimatske razmere lahko vplivamo z ogrevanjem in prezračevanjem prostorov, pri morebitnih toplotnih mostovih pa ni tako preprosto. Bralka pravi, da je v približno 15 kvadratnih metrov veliki spalnici ogrevanje v kurilni sezoni na varčevalnem programu, sicer pa je povprečna temperatura okrog 20 stopinj Celzija. Pozimi zračijo dvakrat na dan za pet do deset minut, v preostalih mesecih so okna odprta bolj pogosto in dalj časa.

Najprej prezračimo, šele nato znižamo temperaturo

Eden od pomembnejših dejavnikov za ugod­ne bivalne razmere v prostoru je ustrezna relativna vlažnost, pravi Tomšič: »Po priporočilih stroke naj bi bila za običajne bivalne prostore med 40- in 60-odstotna. Občasno kratkotrajnejše povišanje relativne vlažnosti nad temi vrednostmi ne bi smelo biti problematično, če prostor pravočasno prezračimo. Preden v spalnici znižamo temperaturo oziroma zmanjšamo ogrevanje v nočnem času, najprej obvezno temeljito prezračimo prostor. Šele nato lahko znižamo temperaturo.« Sogovornik tudi svetuje, da naj bodo prostori, v katerih je temperatura nižja, ločeni od prostorov z višjo temperaturo, da vodni pari oziroma vlažnemu zraku preprečimo pot vanje.

Marsikdo napačno »zrači« tudi tako, da odpre vrata proti sosednjim prostorom. S tem si lahko nakopljemo zgolj težave, opozarja Miha Tomšič. Prezračevanje namreč pomeni dovajanje zunanjega zraka v stanovanje ob hkratnem odvajanju notranjega zraka v zunanjost. Izmenjava zraka med posameznimi prostori, ob zaprtih oknih, ni prezračevanje. S tem le prerazporedimo zračno vlago znotraj stanovanja.

Vzrok so lahko geometrijski toplotni mostovi

Posebno kritična mesta za nastanek plesni so vogali sten in stropov ter tal, kjer je temperatura tako ali tako nekaj stopinj nižja kot na osrednjih površinah. Takim mestom pravimo geometrijski toplotni mostovi. Kakor pravi Tomšič, se jim ne moremo izogniti, lahko pa njihov vpliv občutno zmanjšamo z ustrezno izvedbo toplotne izolacije.

Druga vrsta toplotnih mostov so materialni oziroma konstrukcijski toplotni mostovi. Tu gre za oslabitev ali popolno odsotnost (prekinitev) sloja toplotne zaščite, kar se kaže v intenzivnejšem toplotnem toku in s tem povezanem znižanju površinskih temperatur. Toplotni tok namreč vedno išče najlažjo pot navzven. Tipični takšni toplotni mostovi se po Tomšičevih besedah pojavijo na mestih betonskih plošč in vezi, balkonskih ploščah, na mestih neizoliranih okenskih špalet in preklad, na mestu, kjer se stikajo obodni in notranji zidovi, in podobno: »Ti problemi so lahko še bolj izraziti pri sicer dobro toplotno izoliranih objektih, saj je pri teh temperaturna razlika med izolirano obodno konstrukcijo in mestom toplotnega mostu še večja.«

Nižje površinske temperature notranjih prostorov se pojavljajo tudi zaradi slabšega kroženja zraka, na primer v vogalih in za pohištvom, postavljenim ob zunanjem zidu. V prostorih, v katerih so zunanje stene pretežno zaslonjene s pohištvom ali težkimi zavesami, so težave s plesnijo pogostejše kljub morda ustreznemu ogrevanju in prezračevanju, opozarja sogovornik.

Iz bralkinega opisa sklepa, da so vzrok za plesen lahko geometrijski toplotni mostovi: »Najverjetneje gre za plesen na geometrijskih toplotnih mostovih (vogalih) in na mestih, kjer je bilo gibanje zraka zelo omejeno. Bralka namreč pravi, da se je plesen pojavila na steni, ob katero je bila prislonjena škatla s pohištvom. Žal ni navedla podatka o povprečni relativni vlažnosti zraka v spalnici, kar bi bilo koristno za presojo (ne)primernosti mikroklimatskih razmer. Povprečna temperatura 20 stopinj Celzija, ki jo navaja, je sicer v dovolj 'varnem območju', če relativna vlažnost zraka ne presega priporočljivih vrednosti.«

Napake pri gradnji pokažeta termografski pregled in sondiranje

Ali so toplotni mostovi v omenjenih vogalih posledica neustrezne izvedbe zunanje toplotne izolacije, bi lahko potrdili ali ovrgli s termografskim pregledom v kurilni sezoni ali s stanovalcem precej manj prijaznim destruktivnim pregledom, sondiranjem, pravi Tomšič in doda, da so včasih morebitne napake razvidne že iz načrtov: »Če je na mestih običajnih geometrijskih toplotnih mostov (v konkretnem primeru vogali stena-strop in stena-tla) toplotna zaščita oslabljena, govorimo o kombiniranih toplotnih mostovih, katerih učinek je še potenciran. Zlasti v mansardnih stanovanjih ne tako redko zasledimo površnost pri izvedbi toplotne zaščite, predvsem v območjih sprememb geo­metrijskega poteka konstrukcij oziroma v območjih stikov in križanj konstrukcij, lahko pa se izolacija sčasoma tudi posede.«

Glede na to, da je pojav plesni omejen na razmeroma majhno spalnico z manjšim oknom, sogovornik meni, da gre bolj za vzroke, ki izhajajo iz kombinacije povišane relativne vlažnosti zraka v prostoru in vpliva hladnejših površin v območju neizbežnih geometrijskih toplotnih mostov. Po njegovih besedah bi bila lahko plesen v bližini okna povezana tudi z morebitno netesnostjo pripir med krilom in okvirjem ali celo z netesno rego med oknom in konstrukcijo stene (konvekcijski toplotni mostovi), vendar je to le ugibanje na daljavo. Enako velja za morebitno dolgotrajnejše prezračevanje z oknom, odprtim na nagib, kar lahko povzroči podhladitev notranjih površin v bližini okna.

Odpraviti je treba vzroke

Ključ do rešitve težav je v odpravi osnovnih vzrokov za navlaževanje. Glede na bralkin opis bi bilo najprej treba zmanjšati obremenitve prostora z vlago, kar pa je laže zapisati kot uresničiti, pravi Tomšič. Vsekakor bi bilo zelo smiselno v spalnico postaviti higrometer, redno spremljati relativno vlaž­nost v prostoru in se pravočasno odzvati na morebitna čezmerna povišanja. Še bolje bi bilo namestiti merilnik relativne vlažnosti zraka, ki izmerjene vrednosti tudi shranjuje in omogoča poznejši ogled rezultatov na osebnem računalniku, s čimer pridobimo podrobnejšo sliko o dogajanju v prostoru. Ponoči namreč ne vstajamo, da bi preverjali stanje higrometra.

Če upoštevamo velikost spalnice in število oseb, ki spijo v njej, in ker se težava pojavlja le v enem prostoru, se kot ena izmed rešitev ponuja vgradnja samostojne naprave za stalno nadzorovano prezračevanje z vračanjem toplote iztočnega zraka (rekuperacijo). »Vgradnja takega elementa je povezana s stroški nakupa, gradbenih in inštalacijskih del, pozneje pa z obratovalnimi in vzdrževalnimi stroški,« pravi Miha Tomšič. Na temperaturo površin v vogalih lahko vplivamo tudi z lokalno namestitvijo dodatne toplot­ne zaščite z notranje strani, s čimer se v tem območju poveča toplotni upor in zato dvigne površinska temperatura. Tak ukrep pa po sogovornikovih besedah zahteva natančno načrtovanje tako glede najprimernejšega materiala in debeline dodatnega sloja kot glede obsega izvedbe: »Nujen je gradbenofizikalni preračun in še kakšna računalniška simulacija temperaturnega poteka, drugače lahko naredimo več škode kot koristi.«

Na trgu so na voljo še različni nanosi na osnovi nanotehnologije, ki naj bi odvečno vlago prerazporejali po celotni površini ovoja prostora in tako »razbremenili« kritična mesta. V vsakem primeru se je treba pred odločit­vijo za tak poseg natančno pozanimati pri proizvajalcih in pridobiti njihovo mnenje o možnosti rešitve ter preveriti garancijske pogoje, opozarja Tomšič.

Če našteti ukrepi ne bodo dali zadovoljivih rezultatov, bo treba opraviti termografski in morda še kakšen drug pregled, ki bo pokazal, ali ni kaj narobe s toplotno zaščito. Tudi v tem primeru pa je treba po Tomšičevih besedah najprej pridobiti sliko o notranjih temperaturah in relativni vlažnosti zraka v daljšem časovnem obdobju, pri čemer si pomagamo s posebnimi majhnimi samostojnimi registratorji mikroklime: »Včasih se namreč različni dejavniki, ki sami po sebi niti ne bi povzročali nevšečnosti, na primer manjši toplotni most in rahlo povišana notranja vlažnost, združijo in skupaj povzročijo težave.«