Ljubka, vsem poznana in vedno priljub­ljena je marjetica ena tistih drobnih travniških cvetic, ki so si že zelo zgodaj prislužile pozornost zaljubljencev in naklonjenost pesnikov. Še prav posebej pa jo je počastila trubadurska lirika, v času katere je postala cvet ljubezni. Vse od 15. stoletja se je ohranila priljubljena ljubezenska igra, v kateri ima marjetica vlogo cvetličnega oraklja. Zaljubljenim napoveduje srečo ali nesrečo v ljubezni, samo upati si morajo preveriti s trganjem belih cvetnih lističev …

V antiki je bila simbol pomladi, prebujanja narave in sreče, ki se po dolgi zimi vrne v človeška srca. Tradicionalno je bila vedno delček cvetličnega okrasa Flore, rimske boginje pomladi. Ime bellis, ki pomeni lepa, dražestna, ji je nadel znameniti starorimski učenjak Gaj Plinij, ki je v svojih 37 knjigah Naravoslovja zbral vse naravoslovno vedenje starega veka, tudi o marjetici. Čeprav so jo že v Plinijevem času opevali rimski pes­niki, ji je pravo prispodobo mlade ljubezni prineslo šele srednjeveško pesništvo. Takrat je postala simbol ljubezenske predanosti in zvestobe.

Številni potujoči pevci so zanjo uporabili ime margarita (margarita pomeni biser) kot prispodobo za lepoto opevane dame in z imenom namigovali na njeno neomadeževanost in odličnost. Če je dama na skrivaj dala šopek marjetic viteškemu trubadurju, je to pomenilo njeno naklonjenost, marjetica v viteškem grbu pa je nakazovala, da je lastnik srečen v ljubezni.

Cvet marjetice spominja na žarkasto sonce, zato ne preseneča, da so ji v 13. stoletju rekli nevesta sonca. Takšno ime si je prislužila tudi zato, ker se cvet odpre samo, ko nanj posije sonce. V oblačnem vremenu in ob sončnem zahodu se cvetovi zaprejo in čakajo nov, sončen dan, da se bodo spet veselili ljubezni. Zaradi te povezanosti s soncem jo je znameniti angleški renesančni pesnik Geofrey Chaucer poimenoval »oko dneva«. Od tod tudi njeno današnje angleško poimenovanje, daisy. Gre za skrajšano obliko »day's eye«, torej oko dneva.

Nevesta sonca kot pesniška prispodoba ima ustrezno razlago tudi v svetu krščanstva. V njem sonce kot simbol Kristusa osvetljuje svet, marjetice pa so verniki, ki sledijo toplim žarkom, s katerimi se grejejo njihova srca. Dante v 22. spevu Raja celo opisuje, da se mu je sveti Bernard prikazal v podobi sijoče marjetice. Marjetice so tako podoba blaženih duš, ki tako kot drobne cvetice lepšajo livade, krasijo rajske poljane. Je pa marjetica zelo pogosto simbol Marije kot božje neveste. Rumena sredica predstavlja njeno svetost in odličnost, beli cvetni lističi njeno deviškost. Nizko rast marjetice so krščanski pisci simbolično razlagali kot podobo Marijine skromnosti.

Povezavo marjetice in Kristusa so mnogi srednjeveški poznavalci simbolične flore našli v skromnem in preprostem videzu cvetice, ki spominja na preproščino in skromnost Odrešenika in njegovo pripravljenost, da prevzame grehe človeštva na svoja ramena. Zato so marjetice velikokrat upodobljene v renesančnih molitvenikih kot opomin na Kristusovo žrtev. Vernike naj bi nagovarjale k iskreni veri, razumemo pa jih lahko tudi kot znamenje čiste duše.

Čeprav zaradi majhnih cvetov drugače morda ne bi pritegnile pozornosti v likovni umetnosti, pa je njihova simbolika tako močna in pomenljiva, da jih najdemo upodobljene v številnih baročnih tihožitjih in motivih, tudi v srednjeveških ilustracijah ljubezenskih pesnitev ter romanov in v okviru ikonografskih motivov. Še prav pogosto so jih slikali v travi ob nogah klečeče Marije.

Rod marjetic spada v zelo veliko družino nebinovk. Marjetice najdemo vsepovsod, celo v puščavi ali resavah, čeprav se najbolje počutijo na hladnejših in vlažnih območjih. Uspevajo po poljih, parkih, travnikih in vrtovih ter ob poteh, najbolje v ilovnatih tleh. Cvetijo od pomladi do jeseni in tudi pozimi, kadar jih ne pokrije sneg. Gre za trajnico, kar pomeni, da živi in cveti več let na istem mestu. Ima jajčaste liste, ki sestavljajo pritlično listno rozeto, iz katere požene več stebelc, ki so na senčnih rastiščih kratka, na sončnih pa lahko zrastejo do deset centimetrov visoko. Na njih se razvije eno samo socvetje (košek), v katerem so na robu beli jezičasti, v sredini pa rumeni cevasti cvetovi. Jezičasti cvetovi so po spodnji strani pogosto rdečkasto obarvani, kar opazimo, ko se cvet zapre. Rozeta ob strani vsako leto oblikuje nekaj stranskih listnih rožic in tako imamo vsako leto več marjetic. Razmnožujejo se tudi z drobcenimi plodovi, ki jih veter seje po okolici, a ne predaleč, saj semena nimajo padalc.

Marjetic na vrt (največkrat) ne sadimo, saj se tja zasejejo kar same. Za nekatere ljubitelje brezhibne trate so prava nočna mora, ki jo preganjajo s »plevelčkarjem« v rokah in na kolenih, saj se kosilnici marjetica spret­no izogne, ker se listna rozeta čisto stisne k tlom. Lahko pa se odločimo tudi drugače in teh cvetic s širokimi očki, ki zaupljivo gledajo v svet, ne preganjamo, ampak smo jih veseli. Kot so jih vesele deklice, ki iz njih spletajo venčke in ogrlice. Za ljubitelje marjetic so vrtnarji že davno vzgojili sorte z večjimi in vrstnatimi cvetnimi koški. Te gojimo kot dvoletnice in se lepo obnesejo v mešanih sezonskih zasaditvah v posodah na balkonih, terasah, okenskih policah ali pred vrati. Pogosto jih vidimo tudi v zasaditvah na javnih prostorih.

V ljudskem zdravilstvu se marjetica že dolgo uporablja. Cenila sta jo P. A. Matthio­lus in Hieronymus Bock in jo priporočala predvsem za hitrejše celjenje ran. Današnje ljudsko zdravilstvo jo uporablja za spodbujanje teka, lajšanje raznih želodčnih in jetrnih težav, največkrat pa se dodaja raznim čajnim mešanicam za čiščenje krvi. Uporab­ljajo jo tudi proti kašlju in pri zdravljenju raznih kožnih bolezni. To pa še ni vse. Spomladi lahko nabiramo zelo mlade pritlične liste, stebelca in popke in iz njih pripravljamo solate, juhe in zelenjavne priloge.

Arhiv revije Deloindom+.