Cvet, ki po obliki malce spominja na marjetico, je v resnici socvetje, ki ga sestavljajo drobni rumeni cvetki v sredini. Posamezne vrste in sorte aster se med seboj razlikujejo po višini, velikosti in barvi cvetov in tudi času cvetenja. Na vrtovih so najbolj cenjene jesenske astre.

Rod s severne poloble

Rod nebin, kakor jim pravimo s slovenskim imenom, v naravi obsega od 250 do 600 vrst trajnih in enoletnih rastlin. Tako velik razpon v številu, ki ga navajajo različni strokovnjaki, je posledica njihove raznolikosti, saj so nekateri prepričani, da bi jih morali deliti v več različnih rodov. Njihova naravna rastišča so na severni polobli, v Evropi, Severni Ameriki in Aziji. V Evropi sta od botaničnih vrst zastopani gorska in alpska nebina (Aster amellus in Aster alpinus). Obe cvetita modrovijoličasto, vendar ju težko zamenjamo, saj nosi pri alpski nebini steblo en sam cvet, medtem ko je pri nekoliko višji gorski močno razvejeno in ima več cvetov.

Nekdaj je bilo priljubljeno sejanje enoletnih aster, zdaj pa so čedalje bolj uveljavljene trajnice različnih višin in oblik rasti. Za vse je značilno, da se precej hitro razraščajo, zato jih ne smemo saditi preblizu skupaj, na dve ali tri leta pa jih razsadimo. Pregosta rast povečuje tudi možnost obolevanja. Večinoma so naprodaj medvrstni križanci najrazličnejših barv, od bele, različnih odtenkov rožnate in vijoličaste, vijoličasto modre do karminasto in vinsko rdeče.

Pri kupovanju aster, ki jih želimo zasaditi kot trajnice, bodimo pozorni na ime vrste in križanca (sorte), saj jih bomo glede višino le tako lahko umestili v ustrezno družbo drugih trajnic. Če jih ne nameravamo imeti le v lončku kot sezonski okras, raje ne kupujmo brezimnih aster jeseni, čeprav imajo lepo razrast in obilno cvetijo. Utegne se zgoditi, da ne bodo prezimile, saj niso utrjene. Gojene v rastlinjakih so pogosto razvajene in bodo teže prenesle nizke temperature.

Visoke astre

Med jesenskimi astrami so najbolj poznane in razširjene visoko rastoče, ki jih delimo na gololistne in dlakavolistne (srhkolistne), blazinaste astre in resolistne astre.

Botanične vrste visokih aster v naravi celo presežejo višino dva metra, križanci pa segajo od 80 cm do metra in pol, vzgojili pa so tudi nižje. Delimo jih na srhkolistne (Aster novae-angliae, tudi novoanglijske) in gololistne (Aster novi-belgii, novobelgijske). Prve imajo na suličastih listih dlačice, druge ne. Prve le redko napade plesen, druge so manj odporne proti njej.

Predvsem novoanglijske imajo praviloma ogolel spodnji del stebel. Značilnost izhaja že z njihovih naravnih rastišč, kjer so uspevale med visokimi travami. Kljub visoki rasti so precej stabilne, le v deževnih dneh potrebujejo oporo. Pokončno rastoča stebla se predvsem proti vrhu gosto razvejena. Njihovi cvetki se v temačnem vremenu delno zaprejo. Za naše podnebne razmere so priporočljive sorte 'Herbstschnee' (bela, 130 cm), 'Harrington Pink' (svetlo rožnata, od 140 do 160 cm), 'Rosa Sieger', (marelično rožnata, 130 cm), 'Andenken an Alma Pötschke' (tem­no rožnato rdeča, 120 do 130 cm), 'September Rubin', (temno rdeča, okoli 150 cm), zelo znana je 'Purple Dome' (modrovijoličasta, visoka le 60 cm),' Constanze' (modrovijoličasta, do 180 cm).

Do 120 cm višine dosežejo tudi novobelgijske sorte, ki imajo v primerjavi s prejšnjo skupino nežnejšo in zgoraj bolj razvejeno rast in praviloma potrebujejo oporo. Pri tej skupini je priporočljivo izbirati sorte, ki prihajajo iz celinske Evrope, saj so v naših krajih odpornejše kot angleški križanci. Zelo rade jih namreč napadejo pepelaste plesni. Priporoč­ljive sorte gladkolistnih aster so 'Bewunderung' (svetlejša rožnata, okoli 100 cm), 'Blaue Nachhut' (modra, 120 cm), 'Bonningdale White' (bela z vijoličastimi lisami, 80 do 100 cm), 'Fellowship', velikocvetna polvrst­nata vijoličasto rožnata, 100 cm).

Nizke grmaste, blazinaste in plazeče se astre

Nizke blazinaste astre (križanci vrste Aster dumosus) zrastejo okoli pol metra visoko in imajo gladke liste. Na vrtovih so med najbolj priljub­ljenimi, saj je na voljo barvno pester nabor sort: 'Blaue Lagune' (modro vijoličasta), 'Prof. Anton Kippenberg' (vijoličasto modra), 'Kristina' (bela), 'Kassel' (rdeča), 'Mittelmeer' (vijoličasto modra, večji cvetovi), 'Starlight' (temno vinsko rdeča) in druge.

Priljubljena je tudi plazeča se astra (Aster diffusus), ki zraste le 5 cm v višino in ima igličaste, brinovim podobne listke. Sorta 'Snowflurry' cveti belo, njeni plazeči se poganjki pa ustvarijo na brežinah povešavo rast. Plazečo, a nekoliko višjo rast ima tudi Aster ericoides 'Prostrata', ki zraste do 40 cm visoko in prav tako cveti belo. Slovensko ime skupine A. ericoides je resolistne astre. Večina jih ima višjo grmičasto rast kot omenjena sorta, zrastejo od 60 do 100 cm visoko.

Med novejšimi skupinami je tudi Aster lateriflorus z manj izrazitimi, a številnimi drobnimi rožnato belimi cvetovi. Z lepo razvejenostjo stebel naredi opazen vtis. Te astre so precej zdrave, zrastejo od 60 do 120 cm visoko in cvetijo večinoma oktobra. Priporočljivi sta sorti 'Horizontalis' (60 cm, vodoravno razvejeni poganjki) in 'Lady in Black' (od 100 do 120 cm).

Oskrba

Večina jesenskih aster tvori cvetne popke šele takrat, ko se dnevi začnejo krajšati. Najlepše uspevajo na polnem soncu, v nekoliko vlažni zemlji. Hvaležne so za dobro odcedna in rodovitna tla, zato jim prija dognojevanje. Uspevajo tudi v senci, vendar tam poženejo višja stebla in naredijo manj cvetov.

Razraščene astre delimo spomladi. Previdno jih izkopljemo in razrežemo na več delov. Vsaka nova rastlina mora imeti vsaj tri do štiri poganjke. Posadimo jih v prst, ki smo jo pognojili s kompostom. Tudi na novo kupljene trajnice sadimo spomladi, s čimer zagotovimo, da se do jeseni toliko vrastejo, da bodo zadovoljivo cvetele.

Če pri visokih astrah poganjke do začetka julija močno skrajšamo (tudi za polovico), se obras­tejo po vsej višini, bujneje cvetijo in dosežejo nižjo končno višino. Postopek je priporočljiv tudi za druge skupine aster. Oporo namestimo že spomladi, ko so poganjki še majhni, da jih pozneje ne poškodujemo. Pri vseh astrah podaljšamo cvetenje, če redno odstranjujemo ovenele cvetove, pred zimo porežemo stebla malo nad tlemi, rastline pa prekrijemo z zastirko iz okrasnega lubja ali komposta.