Sodobne ogrevalne naprave na lesno biomaso imajo številne prednosti, izbrati pa je treba takšno, ki ustreza potrebam objekta in ljudi, ki živijo v njem. Za katero vrsto lesne biomase se bomo odločili, je odvisno od tega, koliko udobja želimo. Kotel na polena bo še vedno treba naložiti enkrat na dan, a je dobra izbira, še zlasti če imamo svoja drva in nam jih ni treba kupovati. Z ogrevanjem na pelete pa bo manj dela, če si bomo priskrbeli dovolj velik zalogovnik, na primer. V mislih imejmo tudi, da bomo za shranjevanje biomase potrebovali ustrezen prostor, in vsemu naštetemu prilagodimo izbiro energenta. Strokovnjak pa naj nam na podlagi toplotnih izgub hiše izračuna potrebno moč kotla.

S kurilnega olja na polena

Jože Kolenc je pred tremi leti razmišljal, kako bi zmanjšal stroške, saj je za ogrevanje dobrih 180 kvadratnih metrov velike hiše (in ogrevanje sanitarne vode) porabil tudi več kot 3000 litrov kurilnega olja na leto, kar je bilo za petčlansko družino precejšen zalogaj. Najprej se je odločil, da bo zmanjšal toplotne izgube, zato so hišo toplotno izolirali (okna so zamenjali pred petimi leti), nato pa se je odločil še za zamenjavo energenta. Ker imajo v družini nekaj gozda, je bila odločitev za lesno biomaso logična. Izbral je kotel na polena, potrebno moč, 20 kW, so mu izračunali strokovnjaki podjetja, kjer je kupil kotel, skupaj s 1500-litrskim hranilnikom toplote, 300-litrskim bojlerjem za sanitarno vodo in sprejemniki sončne energije za ogrevanje sanitarne vode. Naložba je bila sicer razmeroma velika, za vse našteto je skupaj z regulacijo odštel približno 16.000 evrov (od Eko sklada je dobil povrnjenih nekaj več kot 2000 evrov), a se je splačalo, poudari sogovornik. Izračunal je namreč, da se mu bo s prihranki pri porabi energenta povrnila najpozneje v petih letih. Še manj kot dve leti, torej, pravi zadovoljno. Vračilna doba naložbe bi bila daljša, če bi moral drva kupovati – za 20 metrov, kolikor jih pokuri v sezoni, je treba na trgu odšteti približno 1200 evrov.

Udobje zagotovljeno

Pred zamenjavo energenta je malo okleval, saj se je navadil na udobje, ki ga omogoča ogrevanje s kurilnim oljem. Nobenega dela, samo termostat si nastavil na želeno temperaturo, pa je bilo opravljeno, pravi. Olje ti pripeljejo na dom, po drva moraš v gozd, jih pripraviti, posušiti, spraviti in prinesti do kurilnice, pa še nalagati je treba, mu je takrat kljuvalo po glavi. A ga je prepričal sosed, ki se je za podoben korak odločil dve leti prej. Res je nekaj dela s pripravo drv, pravi Kolenc, a s kotlom skoraj nobenega. Zjutraj zakuri, zvečer doloži in to je to. Za sodobne kotle na polena je namreč značilna dobra regulacija, ki nadzoruje zgorevanje. Količino kisika v dimnih plinih nadzira lambda sonda, ki je nujni sestavni del kotla, če želimo, da ta deluje kar se da učinkovito. Lambda sonda meri količino kisika v dimnih plinih pri različnih vrstah lesa z različno vsebnostjo vlage, na podlagi tega pa določa razmerje primarnega in sekundarnega zraka, ki sta potrebna, da je zgorevanje čim bolj popolno in izkoristek čim večji. V tako imenovanih uplinjevalnih kotlih je treba kuriti polena, ki so se sušila na zraku in so se dobro presušila v dveh sezonah, poudari Kolenc. Če namreč naložimo vlažna, se v plinih, ki nastajajo med uplinjanjem lesa, nabere vlaga, ta pa onemogoča kakovostno zgorevanje in občutno zmanjša izkoristek.

Nepogrešljiv element sodobnega kotla na polena je hranilnik toplote. V kurilnici našega sogovornika stoji 1500-litrski, v kombinaciji z vremensko vodeno regulacijo pa skrbi za varčno ravnanje z odvečno toploto. V hranilniku shranjeno toploto s pridom uporabljajo za ogrevanje takrat, ko v kotlu ne gori več, pove sogovornik. Tudi zato nalaganje polen večkrat na dan, kot smo bili vajeni pri starih kotlih na polena, ni potrebno.

Dva kotla ali eden z ločenima kuriščema

Včasih je bila zelo pogosta uporaba dveh energentov v enem kotlu, denimo kotel na polena z oljnim gorilnikom. Takšnih je danes le še malo, saj imajo slabe izkoristke, poraba energentov pa je še vedno velika. Različni energenti namreč zgorevajo v različnih razmerah, zato njihova kombinacija v istem kotlu ni vedno optimalna, veliko boljša rešitev sta dva kotla, eden na polena in drugi na kurilno olje. Nekoliko drugače je, če želimo v enem kotlu kuriti dve vrsti lesne biomase, denimo polena in pelete.

V tem primeru je najboljša rešitev kotel z ločenima kuriščema, ki sta vsako posebej prilagojeni izbranima energentoma, torej polenom in peletom. Takšen kotel ima velik nalagalni prostor za polena, prigrajen pa ločen del z manjšo zgorevalno rešetko, ki je prilagojena peletom in omogoča optimalno zgorevanje z visokimi izkoristki pri uporabi obeh energentov. Kotel, ki ima poleg tega običajno prigrajen dvodnevni zalogovnik za pelete, ima kljub ločenima kuriščema skupen izmenjevalnik toplote in skupno regulacijo, kar omogoča samodejno prilagajanje gorenja. Kadar smo doma, lahko kurimo na polena, kadar nas ni, pa avtomatika samodejno preklopi na peletni del.

Nov gorilnik na obstoječi kotel

Zaradi naraščajočih cen kurilnega olja veliko ljudi razmišlja o prehodu na biomasno ogrevanje. Če so oljni kotel kupili pred nekaj leti, se jim, razumljivo, zdi škoda kupiti novega na pelete, denimo, saj ima obstoječi razmeroma dobre izkoristke. V tem primeru lahko oljni kotel obdržijo, nanj pa dajo prigraditi gorilnik na pelete. Za takšen korak se je po posvetu s strokovnjakom odločila Katjuša Breznik z obrobja Ljubljane.

Skoraj sto let staro, a pred nekaj leti obnovljeno hišo so doslej ogrevali s kurilnim oljem in krušno pečjo na drva, ob sončnih dneh pa so pozimi nekaj toplote za ogrevanje približno 150 kvadratnih metrov bivalne površine prispevali še sončni kolektorji. Kljub temu so bili stroški za kurjavo astronomski, pravi sogovornica. Na sezono so porabili 1300 litrov kurilnega olja in 10 kubičnih metrov drv. Pri odločitivi za zamenjavo energenta jo je vodila tudi ekološka zavest, saj je dober občutek, pravi, če lahko vso toploto, tudi za ogrevanje sanitarne vode, zagotoviš iz obnovljivih virov in prispevaš k čistejšemu okolju in manjšim izpustom ogljikovega dioksida.

Oljni kotel v kurilnici je bil star pet let, mojstri iz podjetja, ki je pred leti poskrbelo za povezavo centralnega ogrevalnega sistema s krušno pečjo in sprejemniki sončne energije, pa so presodili, da bi ga bilo škoda zamenjati s kotlom na pelete, ker sicer deluje učinkovito. Poleg tega bi morali, če bi vgradili nov kotel, na novo povezati celoten sistem, kar bi občutno podražilo naložbo, pravi sogovornica. Odločili so se, da bodo zamenjali samo gorilnik in na kotlu opravili manjše prilagoditve – vratca, skozi katera je dotekalo gorivo, so odstranili in jih predelali oziroma prilagodili tako, da se nanj prilegata novi gorilnik in dozirnik za pelete.

Glede na prostor, ki je na voljo v kurilnici, so se odločili za 320-kilogramski zalogovnik za pelete, ki bo po izračunih zadoščal za osem do devet dni, če ne bo ekstremno mrzlo, pojasni Breznikova. Mojstri so ji povedali, da bi morali pri takšnem zalogovniku čistiti kurišče na deset dni. Ker pa ima obstoječi kotel na kurilno olje manjše kurišče, kot ga imajo specialni kotli na pelete, bodo morali čistiti na pet dni, odvisno od kakovosti peletov, s katerimi bodo kurili. Breznikova se je pred nakupom peletov dobro pozanimala, kaj je mogoče dobiti na trgu, predvsem kakšne kakovosti. Prebrskala je forume in podrobno prebrala rezultate testa peletov, ki so ga opravili na Gozdarskem inštitutu Slovenije.

Ker ne želijo že prvo leto težav in neprijetnih presenečenj, so se odločili, da za kurivo raje odštejejo kakšen evro več, da je le kakovostno. Tono peletov bi lahko, denimo, kupili že za 200 do 220 evrov, a je njihova kakovost nezanesljiva, če lahko sklepamo po komentarjih na spletnih forumih, pravi sogovornica. Ker so se odločili za pelete avstrijskega proizvajalca, ki so na omenjenem testu dobili zelo dobro oceno (niso najboljši na seznamu, so pa v vrhu), bodo za tono odšteli 250 evrov, za prevoz do hiše pa še 30 evrov. Naročili so jih v 15-kilogramskih vrečah, ker nimajo ustreznega prostora za skladiščenje peletov v razsutem stanju. Za vreče pa bo dovolj prostora v kurilnici, ki je suha in zračna.

Predvidena poraba za ogrevanje je sicer 2,5 tone, kar pomeni, da bodo za ogrevanje, če bo šlo vse po načrtih, v prihajajoči zimi odšteli bistveno manj kot v zadnji – 655 evrov za pelete (skupaj s prevozom), kar je polovica zneska, ki so ga vsako leto odšteli za kurilno olje.

Za celoten sistem, torej za gorilnik, predelavo obstoječega kotla, tedenski zalogovnik, montažo in zagon bo odštela okrog 2000 evrov. Če bi se odločila za specialni kotel na pelete, bi stal približno pet tisoč evrov, pove sogovornica, stroški celotne naložbe pa bi se zaradi nove regulacije, ki bi jo bilo treba urediti, lahko povzpeli tja do deset tisoč evrov. Obstoječi sistem samodejno izmenjuje ogrevanje s sprejemniki sončne energije in kurilnim oljem, pri čemer upošteva tudi toploto, ki pride v cevi iz krušne peči. Vse to so, seveda, hoteli obdržati, zato je bila predelava najbolj gospodarna odločitev, je prepričana Brez­nikova. Vse skupaj so sicer želeli izpeljati že poleti, a so ji povedali, da zagona sistema ne izvajajo v lepem vremenu – zaradi uravnavanja zgorevanja in nastavitev elektronike za optimalno delovanje je to namreč treba opraviti v slabem, deževnem vremenu.