Kako pa je v pravih, domačih kuhinjah, iz katerih zadiši po okusni hrani? Tri družine, ki smo jih obiskali, so nam pokazale svoje kuhinje in razkrile zgodbe o opremljanju, kuhanju in preživljanju časa v tem prostoru.

Velikost prostora, odmerjenega za kuhinjo in jedilnico, in količina denarja, ki ga imamo na voljo, največkrat omejujeta želje pri urejanju in izbiranju opreme. A da se kuhinja spremeni v topel in domačen prostor, ni vedno treba veliko denarja, dosti več so vredne dobre zamisli in nekaj mizarskih spretnosti.

Sredozemska kuhinja

Kuhinja v hiši iz leta 1932, v kateri družina Andrič Rebolj živi že 14 let, je pred dvema letoma doživela preobrazbo. Aleksandra in Rado sta želela takšno, kot jih vidimo v kamnitih hišah ob Jadranskem morju ali v Provansi. Všeč jima je namreč sredozemski slog, iz tega se je porodila tudi ideja o zidani kuhinji. Dela se je lotil kar Rado sam. Ob steni, kjer je bila nekoč omara, je zdaj zidan pult z omaricami. Rado ga je naredil iz penjenega betona in ga oblekel v keramične ploščice. Vrata omaric so narejena iz laminata, ki se drugače uporablja za talno oblogo. Ročaji so iz polirane medenine in se ujemajo z drugimi kosi v kuhinji. Zgornje omarice so ostale še od prejšnje opreme, le obnovili so jih tako, da so tudi nanje nalepili enak laminat kot na spodnjih. Tudi keramične ploščice na steni nad pultom so nalepili kar na stare. To je mogoče, če so stare dobro pritrjene, v nasprotnem bodo začele odstopati. Kot sta še povedala gostitelja, njihova kuhinja ni narejena z veliko denarja, najdražje so bile bordure na pultu, veliko več je bilo vloženega truda in idej. S slednjimi jim je uspelo ustvariti prijeten prostor, v katerem se radi zadržujejo in je stičišče družine. »Naša kuhinja ni namenjena le kuhanju, v njej vsi tudi kaj ustvarjamo,« dodaja Aleksandra. A tudi kuhanje ni zanemarljivo. V družini veliko kuhajo, vsak zna pripraviti kakšno jed, na katero povabijo prijatelje. Hčerka Gala zna denimo speči odličen kruh. Poleti hrano pogosto pripravijo tudi na vrtu, v zunanjem zidanem kaminu, ki je prav tako Radov izdelek.

Za prijetno počutje v kuhinji in jedilnici poskrbijo drobni dekorativni predmeti, kot je amfora, ki so jo prinesli s počitnic na morju. Posoda je kot nalašč za rožmarin in lovor, ki sta del mediteranskega življenja in narave. Kakor poudari Aleksandra, so vsi člani družine veliki ljubitelji narave in rastlin, pravzaprav živijo v sožitju z naravo. Na to kažeta bujno rastje in manjši ribnik na vrtu, pogosto pa se odpravijo tudi na sprehode v naravo, kjer nabirajo zdravilna zelišča in cvetje. Ob našem obisku je tako jedilno mizo krasil šopek rdeče deteljice in zelenega pšeničnega klasja.

Če bi še enkrat opremljala kuhinjo, bi se odločila za enako, tudi če bi bila v novi hiši, sta bila enotnega mnenja naša sogovornika. Tudi čiščenje zidanega pulta ni zahtevno, z vodo in krpo ga je mogoče odlično čistiti. Le malo je treba paziti, da se na njem predolgo ne zadržuje vlaga, saj bi se lahko vpila v fuge. Gostitelja še poudarjata, da se je razporeditev elementov v kuhinji izkazala kot povsem funkcionalna, tudi prostora je dovolj za tri člane družine. Le eno pomanjkljivost sta omenila, kar je lahko koristen nasvet vsem, ki se bodo sami lotili izdelave kuhinjskih omaric: vrata ne smejo segati do tal, saj potem drsajo po njih.

Slovenska kuhinja

V domači delavnici je nastala tudi kuhinja mlade družine Koprivnikar. Po poroki sta si Rok in Kitka v kleti hiše staršev uredila kuhinjo z jedilnico in kopalnico. Želela sta si posebno kuhinjo, ki bi se po videzu razlikovala od kuhinj iz serijske proizvodnje. Ideja zanjo je nastala že pred desetimi leti, ko je bil Rok še v srednji lesarski šoli, kjer se je med drugim ukvarjal z risanjem kuhinj.

Koprivnikarjevi svoji kuhinji pravijo kar slovenska kuhinja. Narejena je namreč iz materialov domačega izvora in tudi gospodinjski aparati so slovenski – iz podjetja Gorenje. Vidni deli kuhinjskih omaric so iz masivnega orehovega lesa, notranjost pa iz brezovega, le v vratih omaric je za polnilo uporabljen furnir. Iz orehovega lesa je prav tako jedilna miza, ki stoji v istem prostoru. Kot poudarja Rok, je to slovenski oreh, in ne ameriški, ki se ponavadi uporablja v te namene. Kuhinja pa ni posebna le zaradi uporabljenega lesa, ampak še bolj zaradi njegove površinske obdelave. Zaščitena je le z lanenim oljem, nanesenim s čopičem. Ko se je olje vpilo, je sledilo voskanje s čebeljim voskom. Postopek je povsem preprost, pojasni Rok, saj se to dela s krpo in krožnimi gibi. Po voskanju ima orehov les poseben lesk in je prijeten na otip. Kot dodajata gostitelja, je vzdrževanje preprosto: če nastane kakšen madež, ga je mogoče odstraniti s ponovnim voskanjem.

Delovna površina je narejena iz pohorskega tonalita. Po Rokovih besedah je to edini slovenski granit, ki je uporaben za kuhinjske pulte. Ko sta se z ženo odločala zanj, sta se malce bala, da ne bi deloval preveč hladno. Po nekaj letih uporabe pravita, da ni tako, celo zelo zadovoljna sta s svojo odločitvijo. Pult iz pohorskega tonalita je po njunih izkušnjah zelo praktičen, saj je povsem neobčutljiv. »Nanj lahko odložiš vročo posodo ali na njem celo režeš in se nič ne pozna,« pojasnjujeta. Približno na dve leti ga je treba impregnirati s posebnim sredstvom, to pa je tudi vse vzdrževanje.

Pri jedilni mizi, ki je prav tako iz orehovega lesa, sta se vseeno odločila za lakiranje. Pri dveh majhnih otrocih je to praktična rešitev, saj se pri jedi veliko poliva in packa. V kuhinji Koprivnikarjevih ima svoje mesto tudi več kot sto let star predalnik, ki ga je podedovala Kitka in je prav tako iz orehovine. Ker je prišel k njim v precej slabem stanju, sta ga gostitelja obnovila in enako površinsko obdelala kot druge lesene dele v kuhinji.

Pozdrav iz kantine

Povsem drugačno zgodbo »piše« kuhinja v slogu španskih in mehiških kantin, kjer prijetne urice sama ali s prijatelji preživljata Saša Balažic in Luka Obersnu. V stanovanje sta se vselila pred tremi leti in pol. Podobno kot veliko mladih sta ga opremila z malo denarja, zato pa je bilo treba uporabiti več iznajdljivosti in kreativnosti. Kuhinja, kot je povedala Saša, je osrednji družabni prostor oziroma dnevni kotiček, saj nimata dnevne sobe.

Stene so popleskane v slogu mehiških in španskih kantin. Ta slog jima je blizu, pa tudi tisti kraji so jima všeč. Na zadnjem potovanju, na katero sta se odpravila, sta obiskala prav Mehiko. Stene sta najprej enakomerno prepleskala s svetlo barvo, nato pa je sledil nanos temnejšega odtenka z gobico. V kuhinji jima je opečnato oranžen odtenek dobro uspel, medtem ko se je v predsobi poskus mešanja rdečega odtenka nekoliko ponesrečil. Tako je predsoba zdaj bolj rožnata kot rdeča.

Kuhinjske omarice sta obdržala od prejšnjih lastnikov, le v notranjosti sta jih prenovila in dodala nekaj polic. Belo tehniko sta podedovala, a še vedno dobro opravlja svojo nalogo. Kot dodaja gostiteljica, Gorenjeva pečica dela brezhibno že več desetletij. Belo tehniko sta pobarvala na novo, in sicer z belo barvo v razpršilu.

Pri nakupu jedilne mize in stolov sta se odločila kar za vrtno garnituro. Stanovanje sta namreč opremljala jeseni, ko je bilo pohištvo za vrt na razprodaji, tako da se jima je nakup izplačal. Vendar miza ne rabi zgolj svojemu osnovnemu namenu, hkrati je igralna miza. Po Sašinih besedah je pogosto prizorišče igre Naseljenci otoka Katan. Kar pomeni, da s prijatelji ob njej preživijo cele večere, saj igra traja od tri do štiri ure. Seveda včasih tudi kaj dobrega pojedo. A Saša prizna, da z Lukom vse manj kuhata, najpogosteje ob koncih tedna, drugače pa bolj kavico kot kakšne resnejše jedi.

Po Sašinih besedah sta bila pri opremljanju omejena s predmeti, ki so ostali v stanovanju, a kljub temu v kuhinji ne bi ničesar spremenila, tudi barve so jima zelo pri srcu, čeprav so močne.

Delo in dom, 23. maj 2007