Ne glede na različna starostna obdobja naj bi bila otroška soba prostor, kjer so združeni udobje, funkcionalnost in domiselnost. Oprema naj bo preprosta, nezahtevna za vzdrževanje in igriva ter zasnovana tako, da jo je mogoče dokaj preprosto spreminjati, da vključuje ne glede na velikost prostora vse, kar otrok potrebuje, in da raste z njim. Pomembno je tudi, da že pri načrtovanju upoštevamo njegove želje in dejavnosti.

Več denarja za ležišče, dekoracijo izdelajte sami

Nekaterim kosom pohištva je pametno nameniti več pozornosti in tudi denarja, na primer postelji (zlasti ležišču) in delovnemu stolu. Nakup ležišča za otroka naj bo vsaj tako premišljen kot nakup ležišča zase. Izberite kakovostno ogrodje, ki bo dolgo vzdržalo, prav tako kakovostno in otroku primerno vzmetnico ter posteljno perilo. Če ste sobico opremili v bolj umerjenih odtenkih, jo lahko popestrite prav z barvami in vzorci na posteljnini.

V otroških sobicah mnogokrat prevladujejo živahni odtenki in kombinacije različnih barv. Res je barve po stenah in dodatke mogoče dokaj preprosto zamenjati z novimi, ko se jih otrok naveliča ali se njegove želje spremenijo. Zato je za pohištvo vsekakor pametneje izbrati manj vpadljive oz. naravne lesene in bele odtenke, več eksperimentiranja pa si lahko privoščite na stenah. Pri izboru naj sodeluje tudi otrok. Pri barvah, dodatkih in drugi dekoraciji lahko vključimo lastno ali otrokovo ustvarjalnost. Prijeten prostor se da narediti na primer tudi s fototapetami in dekorativnimi nalepkami.

Sodobno pohištvo za otroške sobe je zanimivo oblikovano in zelo prilagodljivo, tako da je mogoče z njim ustvariti prijetne kotičke za spanje, učenje in igranje. Če si sobo delita dva otroka, je pogosta odločitev pograd, zlasti če smo omejeni s površino. A tudi če manjšo sobico uporablja en otrok, je lahko ležišče na pogradu, prostor pod njim pa sprva izkoristimo za igralno površino, pozneje za pisalno mizo in shranjevalne površine. Tudi običajna postelja ima lahko spodaj predale ali dodatno izvlečno ležišče.

!!galerija!!

Naravna svetloba v otroški sobi

Ob načrtovanju opreme, izbiri barv in dekoracije ter drugih dodatkov pa starši predvsem ne bi smeli pozabiti na naravno osvetlitev sobe, saj v njej otrok preživi veliko časa. Dnevna svetloba spodbuja koncentracijo in pomnjenje pri učenju, torej posredno vpliva na otrokov razvoj. Poskrbeti je treba, da bo svetloba enakomerno razporejena po prostoru. »Če ima soba dve zunanji fasadni steni, je smiselno izkoristiti obe, bolje je razdeliti steklene površine na obe steni kakor na eno vgraditi eno večje okno. V mansardni otroški sobi pa se poleg fasadnega okna priporoča še strešno, ki bo dalo intenzivnejšo osvetlitev. Z enakomerno osvetlitvijo omogočimo poljubno postavitev pohištva,« pojasnjuje arhitektka Neža Močnik iz podjet­ja Velux in dodaja, da je smiselno predvideti okno pri delovni mizi, saj ima otrok možnost pogleda v daljavo in s tem sproščanja očesnih mišic. Zato je po njenih besedah nujno, da je spodnji rob okna dovolj nizek, da omogoča pogled iz sedečega položaja. »Okno zraven vzglavja ali strešno okno nad vzglavjem je lahko moteče zaradi povečanega gibanja zraka ob njem. Primerneje je, da se okno postavi ob vznožju postelje. Če je le mogoče, poskušamo z okni zajeti brezplačno energijo sonca. Skozi fasadno okno na vzhodni ali zahodni strani bo sicer sonce posijalo, a bo tudi hitro izginilo. V ogrevalni sezoni ima južno sonce največji učinek,« še pojasnjuje sogovornica. Ne smemo pa pozabiti na to, da se zagotovi popolna tema za dober spanec in zunanje senčenje za zaščito pred pregrevanjem poleti.

Koliko oken potrebuje otroška soba?

»Izhodišče je najmanj 20 odstotkov tlorisne površine. Ne glede na to, ali je soba malenkost manjša od 10 kvadratnih metrov, po­trebuje vsaj dve okni (dva kvadratna metra), če želimo doseči enakomerno razporeditev svetlobe,« odgovarja Močnikova in dodaja, da z dnevno svetlobo ne smemo varčevati, saj raziskave dokazujejo, se učne sposobnosti otrok v dobro osvetljenih prostorih povečajo tudi do 15 odstotkov.

Razporeditev pohištva v otroški sobi je dobro načrtovati sočasno z načrtovanjem okenskih odprtin. Delovno mizo je po mnenju sogovornice smiselno postaviti v bližino okna, najbolje tako, da svetloba pada na mizo z leve strani, če je otrok desničar, in obratno, da se ognemo senčenju. Lahko jo umestimo tudi pod strešno okno, a ob tem naj bi poskrbeli za možnost pogleda navzven. »Če je na delovni mizi tudi monitor, naj bo postavljen tako, da za njim ni svetle površine okna, saj prilagajanje vida na različno svetle površine utrudi oko. Vzglavje postelje postavimo stran od okna in tako, da je pogled usmerjen proti oknu. Igralni kotiček že sam sebi kliče po tem, da spustimo spodnji rob okna na višino tal. Stik z okolico bo otroško igro naredil še prijetnejšo,« poudarja arhitektka.

Le eno okno ni dovolj

Pregovor pravi, da se napakah učimo, a pri načrtovanju otroške sobe to ni prava pot. Zato je bolje prej poiskati nasvet arhitekta. Ti pa pri svojem delu opažajo tudi napake, ki jih naredijo uporabniki. In katere so najpogostejše, ko gre za naravno osvetlitev v otroški sobi? »Največja napaka v primerih, ko je otroška soba hkrati delovni kotiček, igralna površina in prostor za spanje, je ta, da ima le eno okno. Ne glede na to, kako veliko je, je prostor neenakomerno in tudi premalo osvetljen, odgovarja arhitektka Neža Močnik. Pogosta napaka je prav tako postavitev okna v vogal sobe, kar je za razporeditev svetlobe najslabše. »Francosko okno, ki je v zadnjem času trend, je morda z zunanje strani videti lepše kot običajno, a v praksi pred njim največkrat stoji miza, s čimer se izgubi polovica steklene površine,« še pojasnjuje sogovornica.