Značilno stanovanje v eni od ljubljanskih stolpnic z majhnimi in neprivlačnimi prostori ter z enostransko zahodno orientacijo, je doživelo temeljito prenovo. Pred tem je imelo standardno razporeditev: ločeno kuhinjo in dnevno sobo, dve spalnici, ločeni v svojem delu stanovanja z lastnim predprostorom, ki je služil kot garderobni del, ter zelo majhno kopalnico s kadjo.

Svetloba kot osrednji arhitekturni element

Naročnik, občudovalec japonske kulture, si je po besedah arhitektke Mete Kutin iz biroja mKutin arhitektura želel stanovanje, ki bo kljub temu, da ima bogato zbirko knjig, cedejev in pripomočkov za kuhanje, delovalo pospravljeno, svetlo in prostorno.

»Tako je bila moja želja, kot arhitektke, zgledovati se po japonskih hišah, kjer predelni elementi – lesene stene s papirnimi polnili, le delno ločujejo prostore, saj skoznje proseva difuzna svetloba in omogoča, da se skozi papir vidijo sence predmetov, krošenj dreves ali ljudi, ki prostor uporabljajo. Že nekaj časa raziskujem naravno svetlobo v bivalnih prostorih in pri tem ugotavljam, da je osrednji arhitekturni element. Zame celo pomembnejša od barve. V projektih zato uporabljam le barve materialov samih,« pojasnjuje Kutinova in dodaja, da je želela pogumno zasnovan interier, ki je nekoliko drzen, a hkrati izraža neko umirjenost in tradicionalnost. Želela je zasnovati moško stanovanje.

»Vse te želje nama je z naročnikom uspelo povezati z uporabo nekoliko nekonvencionalnega materiala za interier doma, to je polikarbonatnih plošč v kombinaciji hrastovega lesa,« pojasnjuje arhitektka.

Omara iz lesa in polikarbonatnih plošč

Osrednji element prenovljenega stanovanja je tako omara, sestavljena iz odprtih polic, ki pa ima hrbet namesto iz lesa izdelan iz polikarbonatnih plošč. Te plošče prepuščajo difuzno svetlobo in s tem osvetljujejo sicer temen del stanovanja, kjer sta hodnik in garderoba. »Zlasti ob popoldnevih, ko sonce sije neposredno v stanovanje, je močan učinek prosevanja svetlobe skozi polikarbonatne plošče, kar stanovanje naredi svetlo, pa tudi privlačno. Ker so te odprte police dostopne bodisi iz ene bodisi iz druge strani omare, je prisoten tudi učinek nastajanja senc stvari, ki so na policah,« še pojasni arhitektka.

!!galerija!!

Zaradi igre svetlobe in senc se stanovanje spreminja skozi dan. »Prostor tako ostaja živ, stanovalec se ga ne naveliča, kar zame predstavlja največji izziv. Za to ne potrebujemo kričečih barv in ekspresivnih oblik, ampak moramo znati v prostore le pravilno pripeljati svetlobo in sestaviti skupaj prave materiale,« še poudarja Kutinova in dodaja, da je ta osrednja pohištvena poteza lesena iz hrastovega furnirja, ki se ujema z novim parketom. Pohištvo je tako po njenih besedah kombinacija tradicije (hrast) in sodobnosti (polikarbonat).

Podiranje sten in odpiranje prostorov

Prenova je obsegala odstranitev predelne stene med kuhinjo in dnevno sobo, odstranitev vseh vrat razen v kopalnico, prav tako so podrli stene med spalnicama ter med spalnicama in predprostorom. »Novo spalnico smo od delovne sobe ločili z nizom odprtih omar. Police, namenjene shranjevanju knjig in plošč, so dostopne bodisi iz delovne sobe bodisi iz spalnice ali predprostora. Spalnica je zdaj popolnoma odprta in povezana s predprostorom. Osrednji element je postelja, ki stoji sredi sobe. Hrbet ji varuje nižja omara, ki jo hkrati ločuje od garderobnega niza,« je še povedala arhitektka.

Kuhinja je po njenih besedah elegantna in izčiščena ter je zasnovana tako, da ima veliko prostora za shranjevanje. Za kontrast toplemu hrastovemu lesu so izbrali hladne, nekoliko bolj moške barve in linije: siv lak v kombinaciji z inoks oblogami in ročaji.

Za zelo majhno kopalnico so izbrali belo keramiko majhnega formata, po tleh pa so se poigrali s črno-belo kombinacijo, ki si jo je želel naročnik. Omarica nad umivalnikom je po besedah arhitektke umeščena na parapetni zid, za katerim se skriva kotliček za izplakovanje. Prha je zaprta s stekleno steno, ki je zasnovana v enem kosu, in se drsno odpira pred pralni stroj, s čimer so prihranili prostor v majhni kopalnici.

Ob lesu siv odtenek

Omara, talna obloga in jedilna miza ter stoli so leseni v naravnem odtenku, večina preostalega pohištva pa je lakiranega v svetlo siv odtenek. Tudi detajli, kot so kuhinjski pult in obloga zidu ter ročaji na omarah, so sivi. »Barva laka na frontah omar je bil izbrana z mislijo na to, da pohištvo deluje čim bolj monokromatsko, da se barva čim bolj ujame z barvo inoksa. Na ta način v ospredje pride lesen del s polikarbonatnimi polnili, skozi katera prihaja svetloba,« še pravi arhitektka.

 »Arhitekti stremimo k odpiranju prostorov. K jasno občuteni kontinuiteti prostora, ki od zunaj prehaja v notranjost, se pretaka po prostorih in se vrača nazaj ven v okolico. Pri tem je svetloba v veliko pomoč. Dandanes, ko v zaprtih prostori preživljamo večino svojega časa, je svetloba celo edina vez z zunanjim prostorom. Zato se ji vedno trudim na stežaj odpreti vrata. Pri tem pa so seveda omejitve. Pri zasnovi stanovanjske arhitekture združujem kombinacijo konceptualne ideje in funkcionalnih potreb konkretnega naročnika. In prav je tako, sicer bi arhitektura postala kiparstvo, lepa skulptura, na stenah katere se sicer lepo lovi svetloba in kar bi zelo občudovali in fotografirali, v njej pa ne bi mogli živeti,« odgovarja arhitektka na vprašanje o omejitvah pri snovanju interierja.

PREBERITE ŠE: Prenova za zrela leta