Bivanje v tem modernističnem stanovanjsko-poslovnem bloku ob Dunajski cesti v Ljubljani, ki je bil končan leta 1957, je bilo tiha želja naročnikov, in ko se je pojavila redka tržna priložnost, je padla odločitev za nakup enega večjih stanovanj v Kozolcu, s površino približno 150 kvadratnih metrov. »Ker smo z naročniki sodelovali že prej, so me vključili že v fazo nakupa, kar je dobra podlaga za nadaljnji proces. Tako lahko skupaj že zelo zgodaj preverimo možnost prilagajanja stanovanja glede na želje in potrebe, finančno shemo in obseg prenove,« je povedala Maja Laurence. Kupovali so stanovanje za štiričlansko družino − otroci so že dovolj stari, da potrebujejo svoj mir, hkrati pa so še vedno vpeti v družinsko dogajanje v osrednjem, povezovalnem delu stanovanja.

Konstrukcija, ki omogoča spreminjanje tlorisa

Zasnova stavbe, kot si jo je zamislil Edo Mihevc, omogoča prosto spreminjanje tlorisa, saj nosilno konstrukcijo predstavljajo močni armiranobetonski stebri, fiksne stene se pojavljajo le ob sanitarnih jaških. Prostori so večinoma nanizani ob zahodni, dvoriščni strani, dve sobi pa sta postavljeni ob vzhodni, cestni del stavbe. Stanovanje ima nadstandardno etažno višino 275 centimetrov, ki mu daje dodatno zračnost in svetlost.

Po arhitektkinih besedah je bilo stanovanje ob nakupu na prvi pogled v odličnem stanju. Tlorisna zasnova je bila glede na Mihevčeve načrte ohranjena in nespremenjena. V stanovanju so bile tudi originalna Meblova kuhinja in vgradne omare, kar mu je dajalo dodaten čar in je narekovalo pazljivo zasnovo interierja za nove uporabnike.

»Pri podrobnejšem razmisleku o potrebah in načinu bivanja naročnikov smo prišli do odločitev, da se stanovanje vseeno delno prenovi. Odstranili smo predelne stene z vgrajenimi inštalacijami ter postavili novo razporeditev prostorov, po meri družine. V celoti je bilo treba obnoviti električno, vodovodno in ogrevalno tehniko,« razloži arhitektka.

V obstoječi zasnovi je bila potencialna spalnica za starše premajhna, osrednji prostor pa dovolj razkošen, da so ga lahko nekoliko zmanjšali. Pridobili so tudi prostor za utiliti in prostornejšo glavno kopalnico. V stanovanju tudi ni bilo dovolj prostora za omare in urejeno shranjevanje vsega, kar ima štiričlanska družina. Z minimalnimi prestavitvami predelnih sten so zagotovili veliko več prostora za omare, ki se od tal do stropa zlivajo s stenami enakih barv, v bež tonu. S tem je v stanovanje vstopila toplina, ki povezuje vse prostore. Vhodni hodnik je prvi stik s stanovanjem, mimo obnovljenih vrat s steklenimi polnili in obokane niše za sezuvanje nas pot zapelje v srce stanovanja.

Slog, ki povezuje različna obdobja v sinhronizirano sliko

Osrednji prostor je kontrolirano bogat, v njem je veliko izbranih starinskih kosov v temno rjavih in zlatih tonih. Velik del elementov, denimo miza s stoli, luči, vitrina za kozarce, klubska mizica, je bil nakupljen iz druge roke, a so vsak kos so skrbno izbrali in umestili na svoje mesto. Novo pohištvo se prilagaja paleti starih elementov in povezuje različna časovna obdobja v sinhronizirano sliko.

Reciklirana vratna krila vgradnih omar so se vrnila v prenovljeni podobi na staro mesto, ker omara tu ni bila potrebna, je njeno mesto zasedla udobna niša za posedanje in branje. Barva vratnih kril se je preslikala v barvi nove sodobne kuhinje. Lestenec nad jedilno mizo, najdba z bolšjega trga, je dopustil zlati vitrini in klubski mizici, da v prostoru najdeta svoje mesto. Zlata se ponovi tudi v veliki temno rjavi omari za knjige in spominke.

!!galerija!!

Do spalnice se z vhodnega hodnika vstopi skozi garderobni hodnik, ki ima na eni strani ornamentirano predelno steno, za katero se skriva majhno stranišče. Spalni del je orientiran tako, da odpira poglede navzven, na eni strani postelje je niša za branje, na drugi pa prha, obdana s cvetočimi tapetami.

»Želja naročnikov je bila oblikovati dom, ki je prijeten in urejen, ne preveč sterilen, pa vseeno ne kičast. Ravno pravšen, da se je želja po okrasju enega od njiju lahko srečala z minimalizmom drugega,« povzame slogovne želje novih lastnikov stanovanja v Kozolcu Maja Laurence. »Po svoje je zame predstavljalo največji izziv iskanje ravnovesja med ravno prav in že preveč. To se nanaša predvsem na umeščanje opreme, izbora materialov, luči, dekoracije.«

Pri prenovi so ohranili in obnovili izvorno stavbno pohištvo, vgradne omare so dobile drugačno funkcijo, ponovno so vgradili predelane fronte vratnih kril, kuhinjo so previdno odmontirali in je našla svoje domovanje v prenovljeni izvedbi v drugem projektu, ohranjen je tudi parket, položen v vzorec ribje kosti. Po besedah Maje Laurence je bil s tem dosežen še eden od pomembnih ciljev projekta: ohraniti originalno podobo stanovanja, ki jim je bila dana.