V starejši hiši, kjer sta iz temačnega in vročega podstrešja zrasli dve svetli sodobni mansardi, je arhitektka Tjaša Štempihar tudi sama že pred prenovo živela vrsto let. Kot lastnici prvotnega stanovanja ji je pripadal del tega podstrešja. »O tem, da bi mi uspelo od sosedov odkupiti preostali del podstrehe in urediti mansardi, sem sanjala kar lep čas. Moje sanje so bile še toliko bolj žive, ker sem po izobrazbi arhitektka. Ko sem po smrti staršev podedovala nekaj premoženja, se je začela zgodba o gradnji dveh mansard uresničevati. Biti projektantka in investitorka je bil privilegij, ki se ne zgodi tako pogosto. Zato sem pri projektiranju in gradnji uživala od prvega trenutka do zadnjega pritrjenega stikala,« pripoveduje.

Pred začetkom projekta je bilo veliko usklajevanja s stanovanjsko zakonodajo. Pri spremembi starih podstreh v bivalno enoto gre po njenih besedah vedno za spremembo namembnosti prostora. To pa pomeni, da je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. »Pogoji za na prvi pogled ne tako velik poseg so bili kar precej zahtevni. Zadostiti je bilo treba več dejavnikom in ugotoviti, ali izpolnjujem pogoje, da lahko neizkoriščeno podstrešje spremenim v novi bivalni enoti,« pripoveduje arhitektka, zadovoljna, da ji je uspelo odkljukati vse zahteve.

Podstrešje je bilo po njenih besedah pred prenovo značilno za več kot sto let staro, dobro grajeno hišo. Za poseg so statično pregledali temelje. »Lesen strop med spod­njo etažo in podstrešjem je bil med stropniki v celoti nasut in ojačan s peskom. Tega smo ob posegu odstranili in tako bistveno zmanjšali obtežitev. Staro leseno konstrukcijo ostrešja smo v glavnem zamenjali z jeklenimi traverzami in trapeznimi vešali, ki so na novo prevzela nosilnost strehe. Izraba podstrešja se je tako bistveno izboljšala, razporeditev prostorov pa je postala mnogo bolj funkcionalna.«

Sto kvadratnih metrov površine so po sredini širine hiše, na najvišjem delu, razdelili na dve skoraj identični polovici. Ob glavni steni, ki ločuje enoti, imata zdaj mansardni stanovanji v osrednjem bivalnem delu kar 4,30 metra višine, a se ta z naklonom strehe zmanjšuje.

Do starega podstrešja so prvotno vodile dotrajane lesene stopnice, ki so jih prav tako nadomestili z novimi jeklenimi s kam­nitimi nastopnimi ploskvami in novo kovinsko ograjo. Na vrhu stopnic je arhitektka zasnovala (s strešnim oknom dodatno osvetljen) visok hodnik kvadratne oblike, ki omogoča dostop do obeh novih enot na eni strani ter do preostale polovice podstrešja na drugi. V celoti so zamenjali tudi dotrajano strešno kritino.

Cilj popolnoma izkoristiti prostor

»Moja izhodišča pri idejni zasnovi so bila povsem jasna in preprosta. Izdelati dve stanovanjski enoti, popolnoma izkoristiti prostor, vključno z vsemi poševninami, in slediti preprostim tehničnim rešitvam. Obdržati, če drugače tehnično ne gre, vsaj nekaj tramov prvotnega lesenega ostrešja skupaj z značilnimi lesenimi škarjami, ki naj bi po eni strani še vedno imeli prvotno funkcijo konstrukcije ostrešja, po drugi pa bi kot likovni elementi krasili sodobno izdelan mansardni prostor,« pojasnjuje sogovornica.

Vertikalni kanalizacijski jašek v hiši je narekoval, kje bosta kopalnici. Arhitektka si je v obeh mansardah želela tudi galerijo, kar je višina slemena strehe ravno še dopuščala. Tako so izdelali skoraj identični stanovanji, ki imata ob vhodu kopalnico, manjšo spalnico in predsobo, ki se nadaljuje v 2,4 metra dolg servisni prostor – kuhinjo, nad njo pa galerijo. Na tem delu je strop znižan na 2,10 metra višine. Naprej od kuhinje se prostor odpre do slemena, tu sta jedilna miza in dnevna soba. Ob predelni steni, ki deli stanovanji, so na obeh straneh na galerijo speljane enoram­ne stopnice, ki so lep likovni element. Na odprti galeriji je lahko delovni prostor ali dodatna spalnica.

!!galerija!!

Stanovanji sta osvetljeni z velikimi panoramskimi strešnimi okni. V vsakem jih je sedem, od tega štiri v bivalnem delu. »Panoramsko odpiranje mogoča, da lahko stopiš do okna, ga odpreš na njegovem zgornjem delu (in ne v sredini) in gledaš ven tako rekoč enako, kot če bi stal ob oknu v navadnem stanovanju. Širino oken so narekovali prvotni razmiki med špirovci ostrešja. Zaradi res dobre osvetlitve in načina odpiranja nisem niti razmišljala o frčadah. Tudi zato ne, ker bi morala zaradi predpisov enake frčade izdelati tudi na neizdelanem podstrešju na desni polovici hiše. Prav tako sem sprva v dnevnem prostoru predvidela strešna okna, ki jih je mogoče spremeniti v manjši balkon, a zaradi premajhnega naklona strehe to žal ni bilo izvedljivo. Če bi bil naklon samo dva odstotka večji, bi imeli obe stanovanji tudi montažni balkon,« svoj projekt opisuje arhitektka.

Restavrirali stare lesene dele ostrešja

Interier je zasnovan sodobno in izčiščeno. Toplino vnašajo v prostore ohranjeni prvotni konstrukcijski leseni elementi, poseben pečat pa jim dajejo na zadnji steni hiše ohran­jeni in restavrirani stari leseni deli ostrešja – debel tram, ki po širini povezuje ostrešje z ene strani na drugo, ter lesen steber s škarjami, ki je še vedno nosilni element strehe. Osrednji tram je zdaj tudi del klopi pri jedilni mizi.

»Pri oblikovanju obeh interjerjev sem pazila, da oprema v njih ni povsem enaka. Ker imam sina in hčer, sem zasnovala eno mansardo v kombinaciji črne barve in hrastovega lesa – v nekakšni 'moški', drugo pa v 'ženski' različici, kjer prevladujejo svetlejši odtenki bele in sive ter javorjev les,« pojasnjuje sogovornica. Obe stanovanji sledita tej barvni shemi: tako je kuhinja v enem črna, v drugem bela, v eni kopalnici prevladujejo hrast in keramične ploščice v naravnih odtenkih, druga je povsem bela in svetla.

Stanovanji imata vsako svoje etažno centralno ogrevanje. Po celotni površini sta dobro izolirani. Vsa strešna okna imajo zunanja senčila, ki zadržujejo prehod toplote v poletnih mesecih, za dodatno hlajenje sta vgrajeni tudi klimatski napravi. Za talno oblogo je arhitektka v obeh izbrala vinil, v kopalnicah pa keramične ploščice. Osvetlitev sestavljajo stropna LED-svetila, lestenci nad jedilnima mizama in ambientalne lučke na stenah ali stoječe na tleh.