Nova knjižnica, ki so jo zasnovali v norveškem arhitekturnem biroju Snøhetta, se nahaja v predelu Tongzhou, ki velja za 'vzhodna vrata' mesta. Gre pa za eno od treh novih večjih kulturnih zgradb v tem pekinškem predelu. Leta 2018 je biro zmagal na mednarodnem natečaju za mestno knjižnico v Pekingu. Ta je zdaj odprla vrata za obiskovalce, gre pa za najnovejšo zgradbo, namenjeno knjigam in branju, ki so jo ustvarili v prej omenjenem biroju, ki je pred petintridesetimi leti zaslovel ravno s knjižnico Alexandrina v mestu Aleksandrija v Egiptu. Biro trenutno dela na treh knjižnicah v ZDA.

Pred kakšnim desetletjem je veljalo, da so knjižnice izginjajoča tipologija, saj digitalizacija omogoča informacije, ki so dostopne kadar koli in kjer koli. Da bi ponovno vzpostavili pomembnost knjižnice v 21. stoletju, so se v biroju odločili ponuditi novo vizijo sodobnih knjižnic. »Pekinška mestna knjižnica se osredotoča na materialnost knjige kot predmeta in izkušnjo listanja strani, povezano s pisano besedo kot primarno izkušnjo sredi slikovitega okolja hribov, dreves in reke Tonghui,« so zapisali ob projektu.

»Ljubezen, ki jo imajo ljudje do knjig, je omogočila, da so knjižnice preživele v digitalni dobi, zato imajo nov potencial, da več vrnejo mestu in njegovi javnosti,« ugotavlja Kjetil Trædal Thorsen, soustanovitelj in partner v biroju Snøhetta. »Na nas je, da na novo interpretiramo razmerje med telesom, umom in okolico, da ponovno obudimo veselje do branja, a ne z zaslonov. Knjižnice so tu, da ostanejo.«

Da bi ponovno vzpostavili vlogo knjižnice kot pomembnega stebra javnega in intelektualnega življenja ter da bi postala več kot le skladišče knjig, so arhitekti zgradbo zasnovali kot središče učenja, kulture in skupnosti. Glavni namen mestne knjižnice je odprta izmenjava idej in dialog med obiskovalci. Zato so v knjižnico umestili tudi prostore za razstave, predstave, konference in restavriranje starih knjig.

»Vloga knjižnic v družbi in način, kako jih ljudje uporabljajo, sta se močno spremenila. Zdaj delujejo kot živahni skupnostni prostori, ki omogočajo socialno interakcijo in izmenjavo znanja,« pa pravi Robert Greenwood, partner in direktor za Azijo in Pacifik v biroju Snøhetta in dodaja, da ima pekinška mestna knjižnica medgeneracijski značaj, je kraj, kjer otrokom predstaviš knjige in zgodbe iz njih, ob katerih si odraščal.

Branje pod krošnjami ginka

Stavba, obložena s steklom, vabi v bralni prostor, ki deluje kot gozd – kot branje pod krošnjami dreves ginka. To je drevo (lat. Ginkgo biloba), ki se ponaša z zelo dolgo zgodovino (domneva se, da je najstarejša živeča rastlina, našli so jo namreč v fosilnih ostankih izpred 200 milijonov let). Ginko je na Kitajskem dolga veljal za sveto drevo, na Japonskem pa za simbol upanja, saj je bil po uničujoči eksploziji jedrske bombe v Hirošimi prva rastlina, ki je zrasla na območju popolnega razdejanja.

Ginko je bil navdih za ploščate panele na visokih tankih stebrih. Prekrivajoči se paneli in vmesni stekleni vstavki ustvarjajo nadstrešku podobno streho, ki preplavi notranjost s filtrirano dnevno svetlobo. Na severnem in južnem robu stavbe pa so na vstopnih točkah posadili prava drevesa ginka.

!!galerija!!

V osrčju knjižnice je ogromen, skoraj 16 metrov visok forum, iz katerega se dvigajo stopničaste terase. Skozi knjižnico se vije pot, imenovana Dolina, ki služi kot glavna pot stavbe. Ta naj bi posnemala tok bližnje reke Tonghui. »Terasasti hribi, ki se dvigajo iz Doline, so zasnovani tako, da ustvarijo notranjo reliefno obliko, ki služi kot tla, prostori za sedenje in police – neformalno območje za posedanje, pogovor ali tiho branje, povezano s širšim prostorom. Polzasebni bralni prostori in konferenčne sobe so vdelani v hribe, medtem ko so police s knjigami, ki so hkrati tudi mize s stoli, umeščene na dolge ravne površine na vrhu. Ta osrednji odprti del knjižnice je v celoti dostopen in vključuje enega največjih sistemov za avtomatizirano shranjevanje in pridobivanje knjig (ASRS) na svetu.«

Kot so še zapisali v biroju, knjižnica predstavlja, kako se lahko sodobne knjižnice spopadejo s perečimi podnebnimi izzivi, hkrati pa vključijo najsodobnejšo tehnologijo za izboljšanje izkušnje obiskovalcev. Stavba je dosegla tri zvezdice GBEL na Kitajskem, najvišji dosegljiv standard trajnosti v državi. »Uporaba modularnih komponent in racionalizirane strukturne mreže zmanjšuje količino odpadkov pri proizvodnji. Za stebre ginkovih dreves je po vsej stavbi uporabljen en sam tip modula, ki je oblikovan tako, da deluje raznoliko, hkrati pa je učinkovit za izdelavo in namestitev. Ti stebri vsebujejo tudi integrirano tehnologijo za nadzor notranje klime, razsvetljave in akustike ter za zbiranje deževnice s strehe, ki se ponovno uporabi za namakanje, tako da se jo usmeri v sistem zelene infrastrukture. Široki nadstreški zmanjšujejo vpliv sonca na stekleni fasadi, na strehi so vgrajeni fotovoltaični elementi, ki nadomeščajo običajne strešne in fasadne materiale, pri čemer izkoriščajo sončno svetlobo za proizvodnjo obnovljive energije,« so še pojasnili v biroju.