Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Dr. Andreja Sušnik - Foto: Leon Vidic/Delo
Dr. Andreja Sušnik - Foto: Leon Vidic/Delo

Podnebne spremembe: Spremljale nas bodo vremenske skrajnosti

Povprečna temperatura zraka v Sloveniji se je od leta 1961 dvignila za 1,7 ˚C, segrevajo se vsi letni časi razen jeseni, spreminja se razporejenost padavin v vegetacijskem obdobju rastlin, vrstijo se za pridelavo neugodni vremenski pojavi. Od začetka osemdesetih let se spremembe dogajajo intenzivneje kot prej. O tem, kako se lahko kmetje in vrtičkarji prilagodijo vremenskim ekstremom, ki se za povrhu med leti zelo razlikujejo, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Sušnik, vodjo oddelka za agrometeorologijo na Agenciji za okolje RS (ARSO). Po njenih besedah bo ključno poznavanje podnebne in talne izkaznice zemljišča.

Kaj bi za kmetijstvo v našem delu Evrope pomenilo nadaljnje segrevanje Zemljinega ozračja?

V širši javnosti so opozorila o segrevanju ozračja povezana s pričakovanjem, da bo vsak dan samo še topleje. Kljub temu da temperature na letni ravni naraščajo, pa imamo opraviti z velikim nihanjem med sezonami. Leto 2014 nam denimo ne bo ostalo v spominu po pretirano visokih poletnih temperaturah, pa vendar je bilo najtoplejše leto, odkar obstajajo pri nas meritve. Pri nas se temperatura zraka in druge vremenske spremenljivke sistematično merijo od leta 1950 in v tem času so se povprečne temperature dvignile za 0,3 ˚C, količina padavin pa za dva odstotka na desetletje. Od leta 1961 do danes se je povprečna temperatura v Sloveniji dvignila za 1,7 ˚C. Morda se ne zdi veliko, a ključno je, da se segrevajo vsi letni časi, najintenzivneje poletja in pomladi, jesenske temperature ostajajo podobne, opazno toplejše pa so zime. Podatki od začetka osemdesetih let pričajo, da so spremembe čedalje hitrejše. Povzročajo vremenske ekstreme – prav to je tisto, na kar želimo agrometeorologi javnost najbolj opozoriti. Pri vremenskih skrajnostih nas v prihodnosti najbolj skrbita velika variabilnost med posameznimi leti in znotraj letnih časov. Slednja se izrazito kaže v razporeditvi padavin v vegetacijskem obdobju. Nemogoče bo namreč pričakovati, da bomo imeli določeno količino junijskega, julijskega dežja, ko rastline potrebujejo največ vode, v enakomernih zaporedjih. Temu se bo treba prilagoditi.

 

Je največji problem oskrba z vodo?

Za padavine so značilna zelo velika nihanja med leti: leti 2012 in 2013 je zaznamovala ekstremna suša, leta 2014 smo imeli opraviti z veliko poletno močo, rep leta, ki se izteka, je spet izrazito sušen. Letos nismo imeli samo sušnega poletja, po zadnjih dveh mesecih skoraj brez padavin se povečuje tudi verjetnost za zimsko sušo, ki najbolj prizadene ozimna žita in trajne nasade. V Ljubljani na primer v prvi polovici decembra v povprečju pade 50 litrov dežja na kvadratni meter, letos ni bilo do konca meseca tako rekoč nič padavin. Neuravnotežen padavinski režim pomeni tudi to, da sušnim poletjem sledijo ekstremne jesenske padavine. Ko na suha tla v izredno kratkem času pade zelo veliko dežja, povzroča erozijo, voda se težko enakomerno razporedi, pretirana namočenost zemljišč kmetom preprečuje pravočasno oranje in gnojenje. Ne gre samo za moteno oskrbo rastlin z vodo, ekstremni vremenski pojavi ponavadi sovpadajo: daljša obdobja suše pogosto spremljajo hudi vročinski valovi, intenzivno sončno obsevanje povzroča sončne ožige na sadju, plodovkah, celo grozdju. Najbrž se bodo bralci še spomnili tople zgodnje pomladi leta 2012, ki je kmete na Primorskem zvabila, da so začeli zemljo pripravljati na setev, potem pa je burja odpihnila razrahljani površinski sloj tal skoraj v polovici Vipavske doline – razlog je bilo izrazito sušno obdobje pred tem. Če povzamem, zaradi ekstremov bodo morali biti kmetje in tudi vrtičkarji vedno bolj pozorni na skupne značilnosti vremena na svojem območju.

 

Kakšno podporo jim pri tem lahko ponudite agrometeorologi?

Še leta 2002, ko smo v Ljubljani gostili komisijo za agrometeorologijo pri Svetovni meteorološki organizaciji, je javnost našim opozorilom na posledice vremenskih sprememb za kmetijstvo pripisovala pretirano katastrofičnost ... Toda vremenski ekstremi, s katerimi smo imeli opraviti od takrat (vzemimo samo hudo sušo v letih 2003, 2012, 2013, ki so ji kmalu zatem sledile poplave, lanski žled), so presegli najslabše predvidene scenarije. Ko so nevšečnosti ljudi prizadele na njihovem vrtu, njivi, gozdu, se je odnos začel spreminjati. Da dosežeš kakršnokoli spremembo, pa moraš začeti uporabljati konkretne podatke. Vsak kmet in vrtičkar bi se po mojem mnenju moral seznaniti z dvema izkaznicama svojega zemljišča: podnebno in talno. Prva bi mu pomagala pri sprejemanju odločitev na dolgi rok, pred zasnovo novih sadovnjakov, vinogradov, odločitvijo za profesionalno pridelavo vrtnin itd., s talno izkaznico pa bi spoznal vodnozadrževalne lastnosti tal na zemljišču. Zaradi neenakomerne in nepredvidljive razporeditve padavin postaja poznavanje zmožnosti tal za zadrževanje vode nepogrešljivo.

 

Katere podatke vsebujeta podnebna in talna izkaznica?

Agrometeorologi lahko prikažemo podnebno izkaznico določenega zemljišča na podlagi niza podatkov za vrsto vremenskih spremenljivk, zbranih na mreži merilnih postaj po Sloveniji vse od leta 1951. V njih so navedena povprečja, pa tudi vsi temperaturni in padavinski ekstremi, neugodni pojavi, kot so suša, poplave, vročinski valovi, toča, mile zime, pretirana namočenost v jesenskem času, žled, ekstremni vetrovi). Podatki nam pomagajo, da ne sprejemamo prenagljenih odločitev.

Ko govorimo o vodnozadrževalnih lastnostih tal, so te najslabše na prodnatih zem­ljiščih ob rečnih strugah, saj voda tudi ob zadostnih količinah dežja steče v nižje sloje, kjer rastlinskim koreninam ni dostopna. Medtem ko pridelovalci že dobro poznajo potrebe rastlin po hranilih in se odločajo za meritve njihove vsebnosti v tleh, pa imajo veliko slabšo predstavo o tem, kako dolgo je rastlinam dostopna voda v tleh. Analizo vodnozadrževalnih lastnosti, ki so odvisne od sestave tal, opravljajo pedološki laboratoriji. Strošek zanjo ne pomeni velike investicije. Smiselna je tudi za vrtičkarje, da o zasnovi trajnih nasadov ali profesionalni pridelavi vrtnih sploh ne govorimo. Z njo namreč dobimo podatke o t. i. talnem lončku vode, ki ga omejujeta podatka o njegovem vrhu in dnu. Za optimalno oskrbljenost rastlin z vodo moramo njeno količino ohranjati nekje nad polovico tega lončka. Če poenostavim, gre za podatek o tem, kako trdno je voda vezana na talne delce. Do določene količine v tleh, imenovane tudi točka venenja, jo rastlina relativno lahko črpa, potem pa je sila, ki bi bila potrebna za to, že prevelika in rastlina trajno ovene. Podatki o vodnozadrževalnih lastnostih tal so temelj za načrtovanje namakanja. Danes namreč brez dovajanja vode kakršnakoli resna rastlinska pridelava ni smiselna.

Agrometeorologi imamo modele, ki povedo, koliko vode porabi določena rastlina v različnih razvojnih fazah, ob poznavanju vodnozadrževalnih lastnosti tal, časa setve, ritma razvoja kulture v posameznih delih Slovenije, podatka o vodni bilanci in vremenske napovedi za teden vnaprej pa lahko kmetom izdelamo natančen načrt zalivanja v prihodnjem tednu. Izračun nam omogoča model, ki smo ga razvili pri nas na ARSO in ga že uporabljajo pridelovalci. Na tem področju tesno sodelujemo s Kmetijsko-gozdarskim zavodom Maribor. Pridobitev niso samo optimalno zalite rastline, temveč tudi racionalna raba vode.

 

Kako se bodo morali pridelovalci še prilagoditi?

Poleg poznavanja značilnosti, ki sem jih ravnokar omenila, je priporočljivo več pozornosti nameniti temperaturi tal (podatek je vsak dan objavljen na spletni strani ARSO). Seme, ki ga daš v prehladno zemljo, namreč ne bo optimalno vzklilo. Premike letnih časov, ki smo jim priča, bo treba natančneje opazovati, upoštevati gibanje vseh spremenljivk.

 

Kateri agrometeorološki podatki, ki ji ARSO dnevno objavlja, so poleg temperature tal uporabni tudi za vrtičkarje?

Zgovoren je tudi podatek o temperaturah zraka. Klasične meteorološke meritve se delajo dva metra od tal, za gojenje rastlin pa je poleg temperature na tej višini pomembna tudi tista pri tleh oz. na višini 5 cm. Po zgodnjih spomladanskih otoplit­vah, ki izzovejo celo zgodnje cvetenje sad­nega drevja, so namreč pogoste ohladitve, ki pri drevju poškodujejo tkivo prevodnih žil, po katerih se pretakajo sokovi, ali celo oplojene plodiče. V takšnih okoliščinah se pokaže uporabnost prekrivk. Z njimi lahko na vrtovih ob napovedi zmrzali ovijemo cvetoče krošnje posameznih dreves (temperatura na 2 metrih), prekrijemo denimo zgodnji krompir (temperatura na 5 cm višine). Prekrivke v času spomladanskih pozeb, ko se termometer spusti na –1 ali –2 ˚C, pomagajo ravno toliko, da se temperatura pod njimi obdrži nad ničlo. V večjih sadovnjakih so uveljavljene drugačne metode, npr. oroševanje krošenj, ki naredi okrog cvetov ledeni ovoj, znotraj katerega se ohrani višja temperatura.

Za zalivanje na vrtovih je pomemben podatek o evapotranspiraciji (količini vode, ki izhlapi iz kvadratnega metra tal), seveda tudi o vodni bilanci (razliki med evapotranspiracijo in padavinami za pretekli dan in pretekli teden). Če ni dovolj padavin, moramo rastlinam nadomestiti vsaj količino izhlapele vode (če je ta 3,8 mm moramo dodati 3,8 litra na kvadratni meter), vendar je to približen podatek. Rastline porabijo namreč največ vode v času bujne rasti in tvorbe plodov. Vrtninam pa moramo vodo nadomeščati vsakodnevno, zmerno. Praksa kaže, da vrtičkarji v poletni vročini ne zalivajo premalo, pogosto celo preveč in na napačen način. Voda namreč ne sme teči curkoma, saj je tla ne morejo vsrkati, temveč z rahlim kapljanjem, kar je prednost kapljičnega namakanja. Spomladi in pozimi pa je zalivanje pogosto prepičlo.

 

Kako presodimo, da vode rastlinam manjka?

Profesionalci z namakalnimi sistemi pa dostopnost vode ugotavljajo z meritvami vsebnosti vode v tleh. Najpreprostejši princip, po katerem presodimo, ali je rastlinam voda v tleh dostopna, je t. i. prstni odtis, ko ostanejo prsti umazani od zemlje iz globine korenin.

 

Kdaj imamo opraviti z zimsko sušo?

Če je pozimi več tednov zapored suho in toplo, sadno drevje, grmovnice in trajnice zalijemo, vendar prej preverimo vremensko napoved. Ne zalivamo pred napovedanim mrazom, saj bi pretakajoči se sokovi ob zmrzali poškodovali rastlinsko tkivo. Med mirovanjem pa rastline ne potrebujejo vode.

Zimska suša ogroža zlasti trajne nasade. Ljudje sušenje poganjkov in listov na primer pri zimzelenih grmovnicah pogosto razumejo kot prizadetost zaradi mraza, v resnici pa gre za pomanjkanje vode, sploh če rastline zaradi visokih zimskih temperatur ne mirujejo. Seveda topla zima trajnim rastlinam in ozimnemu žitu ni v prid. Potem ko do začetka zime razvijejo nastavek za prihodnje leto, potrebujejo določeno količino mraza. Če ga ni ali temperature nad ničlo vztrajajo do januarja, si rastline to razlagajo kot pomlad in začnejo prekmalu rasti. Gotovo pa še pridejo ohladitve, ki bodo naredile škodo.

 

So v katerem delu Slovenije spremembe podneb­ja še posebno opazne?

Narava je težave kar enakomerno razporedila. S sušo je logično največ težav v predelih, ki že po osnovni podnebni izkaznici dobijo najmanj dežja, na Primorskem in v severovzhodni Sloveniji. Z ekstremi pa imamo opraviti po vsej Sloveniji: izjemno vroči dnevi s temperaturami nad 30 ˚C so postali stalnica tudi v osrednjem delu države in na Gorenjskem. To je problem tudi zato, ker tam pridelovalci tega niso navajeni. Težave prav tako povečuje vdor sredozemskih škodljivcev k nam, vloga zime, ki bi vzdrževala ravnovesje v populacijah škodljivcev, se izgublja. Pridelovalci se temu že prilagajajo z novimi načini zaščite (protiinsektnimi mrežami, lovilci insektov), še pozorneje bi morali spremljati priporočila strokovnih služb pri odločanju za čas morebitnega škropljenja ... Prav vrtičkarji, za katere nakup zaščitnih sredstev (prekrivk, protitočne mreže, mreže proti mrčesu in npr. manjših rastlinjakov) ne pomeni hude investicije, se spremembam podnebja precej hitro prilagajajo.

Naše temeljno sporočilo javnosti je, da se bomo morali naravnim danostim prilagoditi, pri profesionalni pridelavi pa tudi izkoristiti tržne niše, ki jih omogoča diverziteta našega ozemlja, saj ne bomo nikoli konkurenčni velikim kmetijskim sistemom, kakršne imajo v sredozemskih državah. Pri tem bo ključno znanje, tudi uporaba agrometeoroloških podatkov. Pred dnevi smo agrometeorologi v Hočah na to temo organizirali niz predavanj in nas je prijetno presenetila dvakrat večja udeležba od pričakovane. Med 160 udeleženci je bilo kar 90 manjših kmetov. Spremembe razmer, ki jih občutijo, jih ženejo, da samo­iniciativno iščejo več virov informacij.

Komentarji