Pasme, kot jih poznamo zdaj, so začele nastajati v polovici 19. stoletja, pojasni strokovnjak Jože Vidic. Prva razstava pasemskih psov je bila leta 1851 v Angliji, razstavljali pa so štiri pasme lovskih psov. 

V Sloveniji je približno 250 tisoč registriranih psov in to število se postopoma povečuje. Še najbolj pa se je njihovo število povečalo med epidemijo covida, hkrati pa so se v tem obdobju močno zrasle tudi cene pasjih mladičev. »To lahko v največji meri povezujemo s tem, da smo imeli Slovenci med epidemijo zaradi dela od doma več časa, ljudje so se lahko več sprehajali in v marsikateri družini, kjer so dotlej oklevali, so si omislili psa,« pove Vidic.

Le približno 15 odstotkov rodovniških psov

Po veterinarskih evidencah je v Sloveniji približno 50 odstotkov pasemskih psov. Vidic pojasni: »Kriterij po teh evidencah pa ni rodovnik, ampak zunanjost psa. Če je pes po svoji zunanjosti podoben določeni pasmi, ga veterinarji vpišejo kot pasemskega psa. Po uradnih kinoloških kriterijih pa je seveda čistopasemski le pes, ki ima rodovnik matične kinološke organizacije. V Sloveniji je to Kinološka zveza Slovenije z žigom mednarodne kinološke federacije FCI. Takšnih psov pa je po mojih izračunih v Sloveniji le približno 15 odstotkov. Vsi drugi štirinožci pa so v bistvu mešanci. Ne bom poglobljeno razglabljal o tem, ali so boljši čistopasemski psi ali mešanci, za kakšnega psa se bomo odločili, je pač stvar individualne oziroma družinske odločitve.«

Pomembna socializacija

Pes z rodovnikom ima določene prednosti. Če se namreč odločimo za čistopasemskega, se pravi rodovniškega psa, vemo, kakšna bo njegova zunanjost in kakšne bodo predvidoma njegove vedenjske (značajske) lastnosti, kakšno starost bo dočakal ... A Vidic ob tem poudarja, da so vedenjske lastnosti vsakega psa, ne glede na njegovo poreklo, v največji meri povezane z načinom in kakovostjo vzgoje oziroma načinom bivanja psa. To je pomembno še zlasti v obdobju tako imenovane socializacije (življenjsko obdobje med tretjim in trinajstim tednom starosti), ko se v veliki meri oblikuje vedenjska slika psa. »Če se odločimo za mešančka oziroma za pasemskega psa brez rodovnika pa lahko pričakujemo veliko več »presenečenj« glede telesne velikosti in vedenja, glede vrste dlake …«.

Ne glede na to, za kakšnega mladiča se bomo odločiti, moramo med drugim preveriti, ali je mikročipiran, se pravi, ali je vpisan v slovenski centralni register psov. V tem registru morajo biti po črki zakona vpisani vsi psi in za vpis mora poskrbeti vzreditelj.

Tvegan nakup

Pogosto se zgodi, da skrbnik svojo rodovniško psičko pari, čeprav po kinoloških kriterijih nima pogojev za vzrejo. Prepoved vzreje je po kriterijih Kinološke zveze Slovenija povezana z določenimi dednimi boleznimi psov, z različnimi telesnimi hibami, z neprimernim značajem in podobno. Nekateri skrbniki pa torej kljub prepovedi svojo psičko parijo. Nakup mladička iz takšne vzreje pa je seveda tvegan. »Naj povem, da je še vedno tudi zelo veliko naključnih oziroma nenačrtovanih paritev in mladičke iz takšnih legel lahko dobimo razmeroma poceni, marsikdaj celo brezplačno. Pri tem pa se moramo vsekakor zavedati, da smo si omislili »mačka v žaklju«. No, mnogi ljudje so prepričani, da so mešanci bolj zdravi kot pasemski psi, kar pa seveda ne drži.«

Razlika med psi delovne in razstavne linije

Že nekaj let se pojavljajo mešanci med različnimi, sicer po kinoloških kriterijih priznanimi pasmami. Priznati je treba, da so nekatere pasme zaradi človekovih posegov že precej izrojene. Pri tem med drugimi izstopajo tako imenovani kratkogobčni psi, saj imajo nekateri po pasemskem standardu tako kratek nosni del lobanje, da imajo težave pri dihanju (mops, francoski buldog …). 

!!galerija!!

»Problem po mojih izkušnjah oziroma po mojem mnenju predstavljajo tudi preveč masivni in nasploh preveliki pasemski psi. Že nekaj časa opažam, da kinološki sodniki na razstavah dajejo prednost prav takšnim psom. Posledica tega je, da začnejo vzreditelji vzrejati pse, ki bodo na razstavah dosegli boljši rezultat. Naj kot primer omenim bernskega planšarskega psa, ki je bil nekoč delovni pes, namenjen za vleko vozička z mlekom. Tedaj je bil to vitek, mišičast pes, ki je dočakal starost 12 in več let. Sodobni bernski planšarski pes pa je v primerjavi s tem prednikom veliko bolj obilen, precej višji in ima prav zaradi telesnih sprememb veliko zdravstvenih težav ter povprečno življenjsko dobo manj kot devet let. Podobno velja še za kar nekaj pasem. Še zlasti pa je po mojem mnenju škodljivo pasmo deliti na delovne in razstavne linije. Tako so tudi tako imenovani razstavni nemški ovčarji postali veliki in masivni psi, kar ne more ostati brez posledic. Podobno se dogaja tudi pri labradorcih. Psi, ki pri tej pasmi na razstavah dosegajo najvišja mesta, so daleč od nekdanjega delovnega labradorca, ki je nekoč ribičem na Novi Fundlandiji pomagal vleči mreže na suho. Ampak moda je moda in ta na prvo mesto ne postavlja psov po načelu »zdrav duh v zdravem telesu«, ampak je pomembna bolj ali manj le zunanja podoba psa.«

»Človekovi posegi v vzrejo psov so lahko zelo pozitivni, lahko pa so tudi povsem ponesrečeni in žal je teh drugih primerov več kot prvih. Vsekakor je narobe, da se z vzrejo oziroma s križanjem različnih pasem ukvarjajo ljudje, ki niti v osnovi ne obvladajo vzrejnih zakonitosti.«

Novodobni mešanci

Veliko je ljubiteljev psov, ki želijo ustvariti novo pasmo, v kar jih kdaj vodijo tudi pozitivni razlogi. Tako je v Švici nastal »evropski buldog«, ki je telesno bolj zdrav in bolj podoben nekdanjemu delovnemu psu, ki so ga uporabljali za pomoč pri paši goveje živine. »Nimam podatkov, ali je pasmo že uradno priznala tudi mednarodna kinološka federacija (FCI). Kot pozitivne sprejemam tudi razloge za ustvarjanje pasme labradoodle, se pravi, mešanca med labradorcem in velikim oziroma kraljevskim kodrom. Ti mešanci namreč v prvi generaciji ne puščajo dlake in ne povzročajo alergij pri ljudeh, ki so alergični na pasjo dlako. V Avstraliji, kjer so te mešance pred leti ustvarili, so jih koristno uporabljali tudi kot pse vodiče slepih za pomoč invalidom, ki so bili alergični na pasjo dlako. Ti mešanci so v prvi generaciji ohranili delovne sposobnosti labradorcev in dobre vedenjske lastnosti kodrov, so odlični psi vodiči slepih in čudoviti pomočniki invalidom na vozičkih. Ampak, to velja le za prvo generacijo. Ko so na primer labradoodle parili med seboj, so se mnoge želene vedenjske in telesne lastnosti preprosto izgubile.«

Največ križancev s kodrom

Znano je, da so prav zaradi pozitivnih izkušenj začeli križanje kodra z različnimi drugimi pasmami. Tako se dandanes pojavljajo goldendoodle (mešanec med zlatim prinašalcem in kodrom), cavapoo (mešanec med kavalirjem in kodrom), bernedoodle (mešanec med bernskim planšarskim psom in kodrom) in še bi lahko naštevali. 

Zakaj ravno s kodrom? Vidic pojasnjuje, da med drugim zato, ker koder kot pasma nastopa v štirih različnih velikostih (toy ali igračkasti koder, mali koder, srednji koder in veliki oziroma kraljevski koder). Zato ga lahko parimo z različno velikimi pasmami. Naj ob tem povem, da imajo vsi kodri, ne glede na velikost, enake vedenjske lastnosti. So čudoviti hišni ljubljenčki, zelo inteligentni - po testih naj bi bili po svoji inteligenci na petem mestu, in zelo učljivi.