Odgovore smo poiskali pri dr. Rajku Slapniku, samostojnemu raziskovalcu mehkužcev. Zaradi neizprosne suše in vročine, ki sta zaznamovali poletje, pravi, je bilo zelo malo možnosti, da bi od pomladnega zaroda rdečih lazarjev (Arion vulgaris), ki so se iz jajčec razvili zgodaj spomladi, veliko živali preživelo. 

V letih, ko jih ne ogroža tako drastično pomanjkanje vlage, ki je za njihovo preživetje nujna, namreč odrasli polži začnejo izginjati jeseni pred prvimi pozebami – večina jih pogine, saj se njihov enoletni življenjski cikel zaključi. Do takrat pa poskrbijo za zarod, pri čemer en polž odloži tudi več kot 500 jajčec, porazdeljenih na več kupčkov.

Pravo sliko bo pokazalo prihodnje leto

V naših razmerah je čas najintenzivnejšega razploda rdečih lazarjev od konca maja do konca junija, zgodaj jesenih odloženih gnezd z jajčeci je manj, pove sogovornik. »Menim, da so rdeči lazarji večino svojega zaroda že odložili v začetku poletja, vendar so neugodne razmere pokončale veliko jajčec, osebki, ki so se izvalili, pa so se zavlekli precej globlje v zemljo, kjer so nekateri preživeli, drugi ne. Pravi pokazatelj, koliko zdesetkani so, bo zato prihodnje leto,« pravi. Ker so zelo prilagodljiva vrsta, se utegne njihova nataliteta, če jim bo vreme prihodnje leto naklonjeno, hitro zvišati.

Po Slapnikovih besedah je eden od razlogov za manjše število rdečih lazarjev tudi to, da so jih lani ob množični invaziji lastniki vrtov bolj sistematično pobirali.

Zmotno poimenovanje španski lazar

Sicer pa je poimenovanje španski lazar za rdeče invazivne lazarje na naših vrtovih napačno. Najprej so domnevali, da se je po Evropi s trgovino in transporti razširila vrsta lazarja iz Portugalske (Arion lusitanicus, beseda lusitanicus izhaja iz imena za Portugalsko v času rimskih provinc), bolj ohlapno so ga imenovali tudi španski ali iberski lazar. Po več desetletjih zmote pa so z genskimi raziskavami ugotovili, da je rdeči lazar, ki je zdaj invaziven po vsej Evropi, avtohtoni polž iz osrednjega dela Evrope.

Od kod tolikšna invazivnost?

Rdeči lazarji, ki nam delajo sive lase na vrtovih, odložijo v primerjavi z drugimi vrstami golih polžev tudi nekajkrat večje število jajčec, zato vrsta bolje preživi neugodne razmere. Tudi drugače so zelo prilagodljivi, k čemur pripomore tudi to, da so vsejedi. Kot poudarja dr. Slapnik, pa so vrtne gredice zanje bolj področja hranjenja, medtem ko jajčeca odlagajo v bolj senčna in zaščitena skrivališča.