Kar je iz vsega skupaj nastalo, je še najbolj spominjalo na vrtnico. Te so že v času Avstro-Ogrske pristajale na krožnikih najbolj imenitne gospode, tudi na Dunaju. Radič ima še danes svojo (astronomsko) ceno. Poznavalci zatrjujejo, da goriški radič (oziroma sukenski regut, kot mu pravijo domačini) uspeva le v Solkanu in najbližji okolici. Prav ob Soči menda obstajata najboljša klima in tla; že nekaj kilometrov stran učinek ni isti in tudi roža v obliki vrtnice ni taka, kot bi morala biti.

Z njim pred dnevi nikakor niso skoparili v nekdanji solkanski karavli na predstavitvi projekta Od vrtnine do umetnine. V šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin je naštetih 29 primerkov. Kulinarični navdušenci so imeli precej dela, saj jih je na mizah »izzival« radič s čokolado, zaseko, govejim jezikom, hobotnico, kranjsko klobaso in celo v zavitkih ali v peni. Drugi so občudovali šopke in druge umetnine iz radiča. Vsi, tako domačini kot prišleki od blizu in daleč, pa so dodobra spoznali nevsakdanjo, a nedvomno zanimivo krajevno posebnost.

Več o gojenju in tradiciji radiča pri nas si lahko preberete na www.delo.si.