Izhaja iz družinske tradicije – restavratorstva, a je želel najti dodatno obliko ustvarjanja in seveda tudi zaslužka. Preden se je resno lotil ustvarjanja izdelkov za dom, je marsikaj naredil za darilo prijateljem in znancem. Tako je začel, zdaj pa že nekaj let dela pod blagovno znamko Atelje Mali. Znanje iz kiparstva in restavratorstva mu pride prav, kot pravi, je tehnologija enaka, spreminja le obliko. Povpraševanje in prepoznavnost njegovih izdelkov se počasi povečujeta, a še vedno bi rad ostal pri maloserijskih številkah, pri katerih je pomembna interakcija med kupcem in izdelkom. Da tisti, ki si zaželi takšnega kosa v svojem domu, ga lahko vzame v roke, začuti material in se zaveda, da ni prišel iz košare petdesetih enakih.

»Ne morem skriti, da se zgledujem po japonskem in skandinavskem oblikovanju. Pri Japoncih me navdušuje njihova naklonjenost do ročne izdelave, pri Skandinavcih pa izčiš­čene oblike in kombinacije barv, ki so mi blizu. Čeprav imajo neprijetno podnebje, je njihovo pohištvo svetlo in optimistično,« pravi sogovornik, medtem ko na pult zlaga svoje ustvarjalne projekte. Japonsko je tudi obiskal in jo dodobra prečesal, z namenom, da bo ustvarjal iz keramike po njihovem zgledu. Pa se je obrnilo drugače, začel je delati z lesom. Do zdaj je iz tega toplega in prijetnega materiala nastalo že marsikaj. Uporablja vsem znane in pogosto uporabljene vrste, kot je oreh, vse pogosteje pa se v njegovih rokah znajdejo tudi manj znane. »Pred kratkim smo podrli orjaški lovor, ki ni povsem običajen material za izdelavo pohištva ali dodatkov za dom. Ima pa zelo intenziven in prijeten vonj,« pojasni sogovornik in doda, da ga je narezal za različne izdelke in se zdaj suši. Seveda pa so tu še druge vrste, ki jih je že preskušal ali pa si jih še želi, recimo divja češnja, hruška, oljka, črnika, skorš in bambus. Slednjega je dobil iz Opatije, kjer so podrli 30 let staro drevo, iz katerega se bo dalo narediti čudovite žlice z azijskim pridihom. Vsi leseni izdelki so obdelani z voskom in oljem, da ostanejo naravni. Na lesenem priboru, ki ima izmišljeno japonsko zveneče ime Noši, namesto vgraviranega imena pusti pečat – rdečo piko, nekakšen podpis, da se ve, da je to nekdo naredil.

Med zadnjimi izdelki so vaze Nuno, ki so nastale kot eksperiment s polipropilensko folijo. Osnova vaze je na folijo iz polipropilena lasersko izrisana mreža trikotnikov (sestavijo se v šestkotnik, ta pa je iz japonskega origamija), ki jo oblikuje v tulec, zalije s posebno maso in na koncu še pobarva. Pri teh vazah pritegnejo pozornost žive barve, ki so ga navdušile v zadnjem času. Tako so barve dobile tudi lesene skledice z imenom Takete. Preskušal je še nekatere druge materiale, na primer kamen in pluto, za katero pa je ugotovil, da je z njo težko delati, saj se drobi, v bližnji prihodnosti pa si želi uporabiti še beton. Iz njega bi lahko nastala kakšna vaza ali skleda za sadje. Dela po principu čim manj oziroma nič odpadkov, da porabi vse, kar se da. Tako veliko razmišlja tudi o embalaži, ki ponavadi pride z izdelkom. Njemu se zdi povsem odveč, saj jo, naj bo še tako lična, v resnici odvržemo. Za zdaj se je odločil za papirnate vrečke, ki jih je potiskal z valjč­kom z vzorcem »nekaj za pojest in popit«, kar sovpada z uporabnostjo njegovih izdelkov. O enakem vzorcu razmišlja za nadgradnjo videza blagovne znamke.

Novih zamisli mu ne manjka, saj jih ima kar nekaj že v delu ali vsaj v mislih, razvija recimo kovinski odpirač za steklenice, pa mlinček za poper. Ob tem pokaže, kako je za domačo uporabo izdelal kozarce iz pivskih steklenic, na kupu čakajo na predelavo odsluženi stoli Rex, ki jih je našel med kosovnimi odpadki. Na seznamu želja so tudi svetila. V izdelavi teh se je že preskusil, ko je opremljal lastno hišo. Kakor pravi, se lovi med ceno, kakovost­jo in časom, saj se je življenje pred dvema letoma s prihodom nove članice nekoliko spremenilo, čas je treba razporediti drugače, tako da pogosto ustvarja zvečer in ob koncih tedna. A ob vsem mu ostane časa tudi za drugačne projekte. Med drugim je avtor šestih javnih kipov, med njimi je najbolj znana Deklica z rastočo knjigo v Severnem mestnem parku ob Železni cesti v Ljubljani. Na policah ateljeja pa mu družbo delajo keramični polži, za katere je prejel nagrado in jih pokaže ob koncu našega obiska. To niso običajni polži, ampak takšni, ki ujamejo komične situacije iz življenja. Njihova imena povedo vse: Zenf budist, Aqua fresh, Kje je žoga, Team work, Ljubo doma.