Krašenje jajc ob veliki noči je značilno za skoraj vse slovenske pokrajine. Tako imajo pirhi po pokrajinah tudi različna imena, na primer belokranjski pirhi so pisanice, pisanke, prekmurski pa remenke in ti veljajo celo za najlepše okrašene v Evropi. Začetek krašenja jajc sega v 16. stoletje, ko so se v evropskih deželah, tudi pri nas, pojavila rdeče pobarvana jajca, kmalu zatem pa poslikana oziroma okrašena. V Beli krajini se lahko pohvalijo z bogato zgodovino pisanic. Najstarejše ohranjene so iz druge polovice 19. stoletja. V tem delu Slovenije so okrašena v glavnem z geometričnimi liki in nekaterimi stalnimi okrasnimi prvinami (smrekovo vejico, srcem, stiliziranimi cvetovi, vijugami, pikami). Pisanice se »pišejo«, in sicer s posebno pripravo, to je pisalko oziroma cvekom, ki je sestavljen iz lijačka in približno deset centimet­rov dolgega lesenega držala, v katero se vlije vosek. Po površini se vlečejo črte iz taljenega voska, tako popisano jajce pa se potem položi v barvo. Kjer je jajčna lupina prevlečena z voskom, se barva ne prime. Ko se vosek raztali, ostane pod njim bela črta. Način izdelave je ostal vse do danes enak, spreminjajo se le barvila. Nekoč so uporabljali naravna, na primer češminove korenine in žafran za rumeno barvo, jelševo in češnjevo lubje za sivkasto rdečo, jelševo in hrastovo lubje pa za črno. Zdaj so belokranjske pisanice nekoliko spremenjene, saj se okrašujejo izpihane jajčne lupine, medtem ko vzorci in tehnika ostajajo tradicionalni.

Preproste geometrične oblike

Geometrični vzorci s pisanic so bili navdih za kolekcijo lesenih izdelkov za dom z imenom Pisanice, ki sta jo oblikovala arhitekta Eva Štrukelj in Ignacio Lopez Sola. »Geometrični vzorci so se mi zdeli vedno zanimivi, saj v sebi nosijo neko zgodbo. Pojavljajo se v prav vseh kulturah sveta, ne glede na čas in kraj,« pravi Eva Štrukelj. Vzorci na pisanicah so po njenem mnenju slovenska različica tega istega čudovitega sistema. »A ker je tradicija zdaj omejena skoraj le še na velikonočna jajca, se mi je zdelo zanimivo dati tej zbirki likovnih elementov novo interpretacijo in novo prilož­nost,« pojasnjuje sogovornica. Kakor pravi, jo zanima zlasti likovni vidik praznika, je pa res, da je tudi druženje ob barvanju lahko prijetno, še zlasti če so v to vključeni najmlajši.

Vzorci na pisanicah so podobni drugim, ki so včasih krasili vso domačo opremo. Po svoje so si, ugotavlja arhitektka, podobni v vseh kulturah, a hkrati vedno drugačni. »Vsak ustvarjalec na novo interpretira vzorce, ki izvirajo iz preteklosti. V osnovi pa gre za preproste geometrične oblike, ki se sestavljajo in ponavljajo, le da vedno malo drugače,« dodaja. Veliko jih je izpeljanih iz rastlinskih motivov, kot so listi, vitice in cvetovi. »Pomena posameznih elementov pogosto ne znamo več razbrati, zaradi velike stiliziranosti in kolektivne pozabe ali celo zabrisanja prvot­ne kulture. V oblikovanje se jih da prenesti z novo interpretacijo, novo zgodbo, seveda v drugačnem materialu ali z drugačnim sestavljanjem. Možnosti je veliko,« pojasnjuje arhitektka, kako se da tradicionalne vzorce prenesti v sodobno oblikovanje. Ob tem še dodaja, da se ji zdijo prav belokranjske pisanice geometrično najbolj zanimive in tudi prepoznavne. Prav tako izstopajo z naborom barv, v katerem prevladuje črna z belimi in rdečimi poudarki, kar je skupaj z vzorci likovno zelo učinkovito.

Pisanice v naravni barvi lesa

Pisanice so različnih barv, kolekcija Pisanice, v kateri so rezalna deska, servirna posoda in podstavki za kozarce, pa je iz bukovega lesa, obdelanega le z naravnim oljem z vmešanim naravnim mineralnim pigmentom. Sprva sta si sicer zamislila, da bi bile posode v treh barvah belokranjskih pisanic (v rdeči, črni, beli), ki bi jih lahko poljubno kombinirali. Vendar sta se za zdaj odločila le za naravno in rdeče tonirano različico. Kadar gre za izdelke za prehranske namene, pojasnjuje Eva Štrukelj, imajo ljudje pri barvah zadržke, čeprav so mineralna zemeljska barvila neoporečna.

Domačega izvora

Kolekcija Pisanice pa niso edini izdelki po njunih zamislih. Blagovno znamko, za katero pravita, da je tu, da nas spomni na naše ljudske in prvinske korenine, sta predstavila konec preteklega leta z lesenimi novoletnimi smrečicami (s prikupnimi imeni Gozdni sprehod, Snežni oblaček in Zimska roža) in okraski zanjo, vse iz bukove vezane plošče. Pri obeskih z imenom DomaDoma sta prav tako črpala iz slovenskih korenin, vsak obesek je namreč tipičen slovenski ljudski motiv, opremljen s šaljivim opisom v dveh jezikih. To so hiška, drevo, lipa, snežinka, Triglav, narcisa, buča, potica, jabolko, pršut, kura, oliva, grozdje, konjiček, medved, štorklja, zmaj, zlatorog ali povodni mož.

Navdih črpata iz zakladnice ljudske umetnosti. »Slovenska tradicija je zdaj omejena le na trgovine s spominki in posamezne praznike, ki pa s samo tradicijo nimajo nujno več stika, saj ne vemo, od kod izvirajo. Prav tako izročila več ne živimo, ampak ga le prodajamo turistom. S tem ne mislim na umetno obrt, ki je zaradi napredka tehnologij izginila iz našega življenja, ampak zlasti na izgubo vsebine našega vsakdanjika, ko na primer otroku ne znamo na pamet povedati nobene bajke o nastanku bližnjega hriba ali kakšne čarovnije se dogajajo v gozdu na kresno noč. Torej, zaradi iskanja zgodb, ki so lahko zelo zanimive. Ob tem mislim, da to ohranjanje ni mogoče s prodajo vedno enakih replik, ampak le s sodobno interpretacijo starih oblik. Gre za oblike, ki imajo vsebino, a se z njimi lahko identificira tudi sodobni človek,« odgovarja arhitektka, zakaj ju navdihuje slovenska tradicija.

Za izdelke uporabljata le domač les, saj je edino taka izbira zanju zanimiva in etično sprejem­ljiva. »Les je čudovit material. To je popoln izdelek narave, živ in zato vedno malo nepredvidljiv, in prav v tem je njegov čar,« pojasnjuje sogovornica. Vrste lesa določata glede na funkcijo izdelka, na primer za posode in deske sta izbrala trde vrste listavcev. Pomembno vlogo imata tudi struktura lesa in barva, saj je za oblikovanje posameznega izdelka primernejši določen odtenek lesa, enako velja za strukturo. V praksi pa, pravi arhitektka, na koncu štejeta tudi dostopnost določene vrste in njegova cena. Vsak les je svoja zgodba, zato vedno iščeta optimalno različico. Mehkejši ima prijetno medeno barvo in se laže obdeluje, a pri strojni obdelavi velikokrat nastanejo drobne napake, ki jih je težko popravljati. Trše vrste lesa, na primer bukev, jablana, oreh, so dražje, a mehansko odpornejše, zato se včasih teže brusijo in barvajo.

Kakor še pravi arhitektka Eva Štrukelj, sta oblikovanje in arhitektura sorodni disciplini in v obeh se lahko črpa iz tradicije. »Zame je prava arhitektura le taka, ki črpa iz časa in prostora, ki išče vsebinsko ali zgodovinsko referenco prostora in jo interpretira na sodoben način in v sodobni tehnologiji. Današnja ekološka gradnja se na primer v nekaterih pogledih zgleduje po stari tradicionalni grad­nji, ki je bila zaradi tehnoloških omejitev vedno tudi ekološka – izkoriščala je sonce, varčevala z energijo,« odgovarja in dodaja, da v arhitekturi velja enako kot v oblikovanju, ne replike, ampak le nove interpretacije so pravi odgovor na današnje dileme.