V drugi polovici 19. stoletja so airedalske terierje uporabljali za lov na vidre, nutrije, podgane, pozneje tudi za lov na divjad (medvede, jelene, volkove, divje prašiče …), in sicer zaradi izredno dobrega voha, instinkta, vzdržljivosti in neustrašnosti. V začetku 20. stoletja pa so jih začeli vse bolj uporabljati kot delovne oziroma službene pse v vojski in policiji. Usposobljeni so bili za prenašanje pisem in sanitetnega materiala ter iskanje ranjencev na bojiščih, v policiji so jih uporab­ljali predvsem za nočno patruljiranje, medtem ko so se na kmetijah izvrstno odrezali v vlogi neustrašnih čuvajev.

»Še vedno jih uporabljajo za lov, precej manj pa jih je v policiji ali vojski, saj so jih izpodrinili predvsem belgijski ovčarji. Še vedno pa se z njimi opravljajo delovni in sledarski izpiti na najvišji mednarodni ravni, prav tako se lastniki z njimi udeležujejo športnih kinoloških tekmovanj, kot sta agility in rally obedience,« je pojasnil Demis Skaza, skrbnik petletne Wendy in njenega potomca Rufousa, ki je že dopolnil dve leti. Oba imata značilen samozavesten značaj. Pri Wendy je izredno dobro razvit teritorialni oziroma čuvajski nagon, Rufousa pa med drugim odlikuje prvinski sledni nagon. »Pasma mi je že od nekdaj všeč. Airedalski terier me je najbolj pritegnil s svojo 'večnamenskostjo', ne nazadnje pa so mi pomembne tudi značajske lastnosti pasme, atletska telesna zgradba, sofisticirana drža in gibanje ter pozitivna genetska zdravstvena predispozicija.« Želja po tej pasmi se je pri sogovorniku z leti le še krepila, saj je med drugim izvedel, da so ti psi izredno predani, skrbni, tolerantni, zvesti, dobrodušni, potrpežljivi, temperamentni, igrivi in tudi aktivni. »Šele sčasoma sem se zavedel, kaj pravzaprav pomenita misli: 'Kaj je boljše od enega airedalskega terierja? Dva, seveda.' in 'Airedalski terier je kakor čips. Nikoli ti ni dovolj le eden.' Še posebno mi je všeč, da občasno uveljavlja svojo voljo oziroma pokaže trmo, kot mnogi pravijo, saj me spominja na vedenje ljudi, ki trmo uporabimo, kadar želimo doseči svoj cilj. Ob tej njegovi značajski lastnosti se učim, kako ostati potrpežljiv, prav tako pa poskušam poiskati boljšo in primernejšo rešitev za nastale razmere. Kadar so preveč odločni ali samosvoji, je treba po izkušnjah način obnašanja potrpežljivo preusmeriti, da izklopi svojo voljo in spet postane poslušen,« pojasni. »Izredno pozitivna je njihova želja po sodelovanju in skupnem potepanju, saj imajo izredno radi aktivno življenje, občutek pripadnosti in lojalnosti. Zaradi našteti razlogov in ker sam aktivno preživljam svoj prosti čas, so mi pisani na kožo.« Demis vsem bodočim lastnikom airedalskega terierja svetuje, naj se o pasmi pred nakupom dobro pozanimajo ter naj pri odločitvi ne prevlada le zunanji videz psa, temveč je treba upoštevati tudi njegovo velikost, temperament, zdravje pasme, prilagodljivost življenju lastnika in kaj lahko tudi sam lastnik ponudi psu (aktivnosti, sprehodi …). Airedalske terierje je treba tudi redno negovati. »Potrebujejo trimanje oziroma odstranjevanje odmrle dlake približno na tri mesece, s čimer omogočimo temeljito zamen­javo krovne dlake in podlanke. Vsaj dvakrat na teden priporočam česanje daljše dlake in enkrat na štirinajst dni izvlečenje podlanke, da lahko zrak kroži med krovno dlako in kožo. Če jih redno negujemo, jim dlaka ne odpada in tudi vonja nimajo, torej so primerni za bivanje v zaprtih prostorih, stanovanjih.«

Ti psi potrebujejo vsak dan vsaj dva aktivna sprehoda po uro ali uro in pol. »Aktivna pomeni, da se vmes igrajo, tečejo ali da se z njimi lastniki učijo trikov oziroma poslušnosti,« pojasni njihov ljubitelj, ki še poudari, da se v airedalcu skriva pravi športni duh, saj med drugim radi plavajo, nemalokrat se potapljajo in celo iščejo premikajoče se predmete pod vodo. »Najpomembnejše je, da že mladička postopoma privajamo na vodo, zaradi česar mu kopanje postane sprostitev in užitek.«

Vsi enaki, vsi drugačni

Wendy in Rufous sta tipična predstavnika pasme; zvesta, temperamentna, samozavestna, poslušna, predana, potrpežljiva, vodljiva, igriva, skrbna, dobrodušna do otrok in ljudi, prijazna do pasjih prijateljev. »Negativnih lastnosti ne zaznavam, saj mi je všeč, da ima pes svoj značaj. Nekaterim pa to verjet­no ne ugaja in jim ne ustreza, da airedalci znajo razmišljati s svojo glavo. S pravim pristopom in vodenjem pa so poslušni, veseli in poskočni.«

Airedalski terierji so edini terierji, ki lahko opravljajo delovne izpite, se pravi poleg poslušnosti tudi sledenje in obrambo. So izredno pametni in hitro učljivi, vendar je treba vaje nenehno prilagajati, da jim ne postanejo preveč rutinske in nezanimive. Sogovornik svoja psa uči z igro in pohvalo, torej s pozitivno motivacijo, hkrati pa podrobneje preučuje metodo s klikerjem. Airedalci so tudi dobri čuvaji in čeprav le redko lajajo, se, kadar zaznajo nevarnost, oglasijo z značilnim spremenjenim globokim laježem, ki pa je popolnoma drugačen od tistega, ki ga uporabljajo med igranjem in tekanjem s sovrstniki. »Obožujejo druženje! Vse mladičke v leglu že v rani mladosti začnemo pripravljati na sobivanje z ljudmi in drugimi živalmi, da v odrasli dobi nimajo težav pri sklepanju prijateljstev.«

Dejstvo je, da je airedalec primeren za aktivne ljudi, saj je s podrobnimi informacijami, napotki in pomočjo vzreditelja mogoče vsakega psa te pasme primerno vzgojiti za prijet­no sobivanje v urbanem okolju. »Seveda pa se je treba zavedati, da ima vsak pes svoj značaj, četudi gre za isto pasmo. Ravno zaradi posploševanja se včasih zgodijo tudi napake pri vzgoji, ki pa jih je mogoče popraviti med skupnim bivanjem in doseči, da so skupni trenutki s pasjim prijateljem sproščujoči, prijetni in nepozabni.«

-----

»Razlika med delovnim in razstavnim airedalcem povzroča nenehna nesoglasja dvema med seboj ločenima taboroma. Na eni strani so vzreditelji, ki se ukvarjajo pretežno z razstavljanjem, na drugi pa tisti, ki se ukvarjajo pretežno z delom s psi. Kar pomeni, da imamo dve različni vzrejni liniji za en pasemski standard airedalskega terierja, ki ga določajo klubski pravilniki in mednarodni pasemski standard. Zavedati se namreč moramo, da je bil airedalec vzrejen kot delovni in lovski pes, nikakor ne samo kot razstavni. Zaradi tega bi bila najboljša formulacija pasme, da je to delovni pes, ki ga lahko tudi razstavljamo. Menim, da je med razstavnim in delovnim airedalcem osnovna razlika v tem, da se razstavni veliko bolj približajo opisu zunanjega videza predpisanega standarda, medtem ko se delovni le okvirno. So pa slednji bliže pasemskemu standardu po značaju.

Psi iz delovnih linij imajo bolj izrazit lovski oziroma obrambni nagon, močnejšo nagonsko zasnovo, vztrajnost pri plenu in obremenljivost ter so bolj energični. Posledice tega pa so fiziološka disfunkcionalnost v plečni višini, šibkejša kostna struktura, slabše razvita muskulaturi … Razstavni psi imajo čvrstejšo konstitucijo z izredno dobro razvito muskulaturo, zaradi česar so težji in ne tako hitri. Ne glede na zmanjšan obrambni in lovski nagon pa jih je večina še vedno sposobnih za delo. Veliko vzrejnih živali delovne linije tudi ne dosega standarda psov, ki predstavljajo izhodišče njihovih rodovnikov. Ne glede na našteto pa so psi obeh tipov prekrasni družinski psi, zvesti prijatelji in delovni partnerji.

Sklepam, da večina nasprotij nastaja zaradi prevelike ohlapnosti vzrejnih pregledov, ki z leti postajajo nezahtevni z minimalnimi kriteriji, to pa je povzročilo velik razpon vzreje iste pasme različnih vzrediteljev. Tako se dela medvedja usluga pasmi, saj se nekateri vzreditelji potrudijo le za minimalni vložek in ob tem zanemarjajo genetsko predispozicijo ter prvotni pomen delovne pasme, kot je airedalski terier.«