Genski zapis in delovne navade iz preteklosti jim še danes ne »dajo miru«, da ne bi bili to tipični vodni psi. Dobrodušni črno-beli velikani so zasloveli v Angliji, potem ko je slikar Edwin Henry Landseer leta 1883 naslikal tak­šnega psa v zahvalo, ker je iz ledene vode rešil dvajset utapljajočih se ljudi. Slika je postala široko prepoznavna in psa reševalca so takratne oblasti povzdignile v enakopravnega člana človeške skupnosti. Pasma je tako dobila tudi ime, saj so jo poimenovali kar po slikarju. Obdobje svetovnih vojn je angleško populacijo zdesetkalo, vzrejne standarde pa so pozneje naprej razvijali v skandinavskih državah in tako danes izvor pasme pripisujemo Norveški.

Po velikosti, košati dlaki in obliki glave so landseerji najbolj podobni novofundland­cem in s sogovornico iz Knežaka Petro Šajn smo želeli odkriti tudi vse te podobnosti, ki pa so v bistvu predvsem različnosti. Pasma je bila mednarodno priznana leta 1960, čeprav ameriška in kanadska kinološka združenja landseerje uvrščajo med belo-črno različico novofundlandcev. Vseeno je pri polnem opisu pasme dodano, da gre za evropski kontinentalni tip psa in da je razširjen v skandinav­skih deželah. S sogovornico smo pogovor o izvoru končali z mislijo, da če je evropska kinološka tradicija zaslužna za pasmo, se je treba zanjo tudi boriti, čeprav proti močnim ameriškim kinološkim združenjem.

Večji pes, večja odgovornost

Ker je pasma pri nas dokaj redka, jo je Petra spoznala na razstavi, ko sta s partnerjem Simonom zbirala informacije in izkušnje iz prve roke: »V pasmo sva se zaljubila na prvi pogled na kinološki razstavi, ko sva zagledala nekega nežnega velikana, ki je deloval naravnost graciozno. Takoj sva želela izvedeti vse o njih, čeprav sva se zavedala, da velik pes pomeni tudi veliko denarja. Ljudje se ponavadi odločamo za pasmo na podlagi videza ali če kje dobimo kakšen nasvet, velikokrat pa nas prepričajo posebnosti. Zagotovo je land­seerjeva posebnost velikost. Vse prevečkrat se namreč zgodi, da si ljudje kupijo velikega psa, ki izraža neko mogočnost, vendar zanj potem ne zmorejo pravilno skrbeti in pes dobesedno hira. Ostaja bodisi sam, zaprt v pesjaku, saj ga zaradi njegove velikosti in moči v odrasli dobi ne morejo obvladati, ali je zanemarjen, ker nimajo niti časa niti denarja za njegovo oskrbo. Landseer je primeren za ljudi, ki želijo veliko svojega časa nameniti psu, in za tiste, ki jim ni odveč dopusta prilagoditi štirinožcu. Brez sobivanja in prilagajanja pri takšnih velikanih pač ne gre.«

Od novofundlandcev so landseerji namreč še nekoliko višji, težji in imajo močnejše kosti, čeprav so po postavi praviloma vitkejši. Na pogled so to pravilni in skladno grajeni psi z mogočno glavo in kratkim gobcem, skladno in neokorno je tudi njihovo gibanje. Samčki dosežejo višino do 80 centimetrov, samičke so malo nižje. Večji samci se po teži lahko približajo 90 kilogramom, idealna teža samičk pa je med 50 in 60 kilogrami. Njihovo markantno pojavo nadgradi dolg, močan in gosto odlakan rep. Ko so v mirovanju, je rep povešen, samo njegova konica je zavihana, v gibanju pa ga nosijo ponosno dvignjenega. Na svojih velikih šapah imajo plavalno kožico, ki sega skoraj do krempljev. Osnovna barva kožuha je bela z velikimi črnimi zaplatami. Dlaka je dolga, gosta in svilnata, praviloma bi se ob česanju v nasprotno smer morala vrniti v prvotni položaj. O negi lahko še preberemo, da so to psi, ki morajo živeti na prostem. Strokovnjaki zaradi tega svetujejo, da mora njihova hrana vsebovati več živalskih in rastlinskih maščob, ker te pripomoremo k nepremočljivosti njihovega kožuha. Petra te pse odsvetuje ljudem, ki želijo imeti okolico doma kot iz škatlice, saj ob letni men­javi dlake kepe letajo naokrog kot puhec.

Pogled, ki osvaja

Landseerji so najprej psi spremljevalci in nimajo kakšnih močno razvitih čuvajskih lastnosti. Seveda se pri vsej tej veličini ni treba bati, da se ne bodo znali postaviti za nas, dobrovoljno pa bodo sprejeli vsakega povab­ljenega gosta. In kot smo ugotovili pri Petri in Simonu, so to psi, ki se radi prepustijo rokam, ki so jih pripravljene božati: »Ko jih dodobra spoznamo, odkrijemo njihov samosvoj značaj, s katerim nas znajo dobro oviti okrog prsta. To hkrati pomeni, da jih je treba od rane mladosti socializirati in jim postaviti meje, do katerih lahko gredo. Zdi se, kot da se zavedajo svoje eminentnosti, in so zelo dovzet­ni za učenje, vendar z izvajanjem ukazov ne bodo ravno bleščeče hitri kot nekatere druge pasme. Smisel za igro znajo ohraniti do poznih let. Lahko bi rekla, da je posebnost njihovega značaja to, da so dobrovoljčki. So pasma, ki večino stvari sprejema z navdušenjem, razen tega, da so sami. Njihovo največje veselje in sreča so namreč 'sokrdelniki' oziroma ljudje, s katerimi živijo.« S takšnim hišnim ljubljencem smo si torej po teži enaki in takšno enakopravnost pričakujejo tudi drugje. Če se na morju odpravimo plavat, želijo seveda z nami, in če si po kosilu privoščimo košček sadja ali sladice, nas bodo gledali z neskončno poželjivimi očmi. Pa ne pozabimo, da so malo bolj kosmati kot mi in da je po kopanju ali obisku luže na njih še vedno kožuh, ki smo ga pred tem z veseljem božali.