Podaljševanje vegetacijskega obdobja opažamo tudi v razvoju rastlin, t. i. fenologiji. Spomladanske fenološke faze v povprečju nastopijo sedem dni in pol prej, jesenske štiri dni pozneje kot pred tridesetimi leti. Tudi meritve in analize meteoroloških parametrov kažejo na spremembe. Spreminjajo se padavinski vzorci, količina in moč padavin, kar je pomemben kazalec podnebnih sprememb. Delež intenzivnih padavin narašča, saj se zaradi višanja temperature zraka in temperature površine oceanov povečuje vlažnost zraka; pogostejše so obilne padavine, ki povzročajo poplave, tudi tam, kjer njihova letna količina upada. Vedno pogosteje občutimo na eni strani sušo in pomanjkanje vode, na drugi pa se spopadamo s poplavami, obe skrajnosti celo v istem letu.

Vode dovolj, a ne za gojene rastline

Kljub temu da je Slovenija relativno bogata z vodo, je zanjo značilna velika časovna in prostorska spremenljivost razpoložljivosti vode za gojene rastline. To velja za prosto gojene, ki jih ne namakamo. Raznovrstna je tudi razpoložljivost vodnih virov za namakanje in zalivanje. Zaradi pogoste neugodne razporeditve padavin v rastni sezoni pri nas kmetijsko pridelavo na prostem večkrat prizadene kmetijska suša.

Spremembe v količini padavin v Sloveniji večinoma niso velike, vendar so že statistično značilne. Gibanja po sezonah nakazujejo, da se je spremenil padavinski režim. Njihov jesenski presežek se je povečal, poleti se je količina nekoliko zmanjšala, pozimi in spomladi pa se je bodisi zmanjševala bodisi je ostala enaka. Letna količina se je zmanjšala tam, kjer jesensko povečanje ni bilo veliko in je prevladal upad v preostalih sezonah. Posledica manjše količine padavin in naraščanja zimskih temperatur je tudi manjša višina novega snega, zaradi česar so tla krajši čas pokrita s snežno odejo. Vse te spremembe vplivajo na zmanjšano razpoložljivost vode ter pogostejše in dalj časa trajajoče pomladne in poletne kmetijske suše.

Spremljanje srednjih letnih pretokov rek kaže na splošno zmanjševanje vodnih količin, hkrati vzbuja skrb tudi dejstvo, da lahko pomanjkanje vode vpliva na kakovost in samoočiščevalno sposobnost vodotokov. Tudi pri podzemni vodi že leta zaznavamo preseganje vrednosti onesnažil, zlasti v vzhodni oziroma severovzhodni Sloveniji. Gre predvsem za onesnaženost s fitofarmacevtskimi sredstvi, ponekod tudi z nitrati.

Povečano izhlapevanje

O precejšnjem povišanju povprečne letne temperature zraka pričajo podatki dolgoletnih meritev na vseh območjih v Sloveniji. Po analizah Agencije RS za okolje (Arso) je ogrevanje očitno od sredine osemdesetih let, in sicer v vseh slovenskih pokrajinah. Dvig temperature je nekoliko višji v mestih (0,4 °C na desetletje) kot na podeželju (0,3 °C na desetletje). Temperatura narašča v vseh letnih časih razen jeseni, ko je dvig le majhen ali nezaznaven. Jutra se močneje ogrevajo kot popoldnevi, povečuje se število toplih dni (ko je najvišja dnevna temperaturo zraka najmanj 25 °C) in zmanjšuje število ledenih (ko temperatura zraka ves dan ostane pod ničlo).

Dvig temperature povzroča povečano izhlapevanje vode iz rastlin. V zadnjih letih smo bili pogosto priča hudim sušam, ki so močno prizadele kmetijstvo in ponekod ogrozile vire pitne vode. Poletno pomanjkanje padavin je pogosto spremljala visoka temperatura zraka in neobičajno veliko sončnega vremena, to je še dodatno povečalo potrebo po vodi.

Število dni z visokim izhlapevanjem, ko s kvadratnega metra travne površine izhlapi več kot pet mm oz. litrov vode na dan, se v vegetacijskem obdobju povečuje. V zadnjih dvajsetih letih je takih dni na Goriškem v povprečju na leto kar 28,1, v Ljubljani pa 11,3 dneva več kot v 30-letnem referenčnem obdobju 1961–1990. Lani je bilo v Ljubljani kar 38 dni z visokim izhlapevanjem, letos pa jih je bilo do sredine julija že 23.

Pomanjkanje vode in suša

Suša je ena od glavnih vremensko pogojenih naravnih nesreč in sodi med najbolj kompleksne vremenske pojave. Razvija se počasi, in če vztraja več mesecev ali let, lahko prizadene širša območja in ima za prizadete regije hude okoljske, socialne in gospodarske posledice.

Ranljivost regij na sušo je različna in je poleg meteoroloških lastnosti odvisna od lastnosti tal. Najbolj prizadene območja s teksturno lahkimi, prepustnimi tlemi, ki imajo majhno sposobnost zadrževanja vode. Suša, ocenjena glede na primanjkljaj vode od aprila do konca septembra, je v zadnjih petdesetih letih v večini Slovenije prizadela kmetijske rastline štirinajstkrat (v prejšnjem desetletju, denimo, v letih 2000, 2001, 2003, 2006, 2007). Izrazite kmetijske suše se v vegetacijskem obdobju najpogosteje pojavljajo v jugozahodni in severovzhodni Sloveniji, vendar so v zadnjem desetletju močno zmanjšale pridelek v drugih delih Slovenije.

Vzorec pomanjkanja vode se spreminja v vseh delih Slovenije. S čedalje večjim primanjkljajem vode v vegetacijski sezoni imamo opraviti predvsem v severni Sloveniji, tam so do začetka osemdesetih let prevladovala mokra ali zelo mokra obdobja. Pozneje so se začela pojavljati leta z visokim ali ekstremno visokim primanjkljajem vode. Suša v teh letih je bila regionalno omejena. Izpostaviti velja leto 2003, ko je bil primanjkljaj vode v tleh za kmetijske rastline rekorden v vseh regijah. V zadnjih dvajsetih letih so ekstremno suha in zelo suha vegetacijska obdobja pogostejša, posebno očitna je ta smernica v zadnjem desetletju, o čemer priča tudi škoda zaradi suše. Tudi letos se primanjkljaj vode na Vipavskem in v obalnem delu Primorske vleče že celotno vegetacijsko obdobje. Od 1. aprila je na Primorskem iz travnate površine izhlapelo več kot 500 litrov vode na kvadratni meter, z dežjem se je pokrilo le 30 odstotkov izgub.

Zaradi različnih obdobij nastopa sušnega stresa in ujemanjem tega z razvojnim obdobjem rastlin so odzivi teh različni. Pri hudem sušnem stresu se lahko ustavi fotosinteza, pojavijo se motnje v metabolizmu, rastline lahko propadejo. Večinoma zmanjšuje rast listov, kar se kaže kot venenje listne ploskve in sušenje celotnih listov, povzroča slabše razvite generativne organe ter manjši in manj kakovosten pridelek.

Sušni stres rastline najbolj prizadene v začetnih fazah rasti in razvoja. Še posebno neugoden je v kombinaciji z vročinskim stresom, saj visoke temperature zraka ob zadostni preskrbi rastlin z vodo ne vplivajo toliko na rastlinske procese. Ko pa je količina vode omejena, imajo visoke temperature zraka močan vpliv. Obeh stresov torej ne moremo povsem ločiti.

V zadnjih letih sadjarji vedno pogosteje poročajo o novi vremensko pogojeni nevšečnosti – sončnih ožigih na plodovih in listih. Od vseh dejavnikov na pojav najbolj vpliva prav pomanjkanje vode v tleh, deževna obdobja pred nastopom povišanih temperatur zraka, ki spirajo voščeno prevleko, veter in ozon pa občutljivost še povečujejo. Pri sončnem ožigu lahko v enem dnevu porjavi zelo veliko listov po vsem drevesu, pri čemer je listna žila vsaj v začetku še vedno zelena do zeleno rumenkasta. Najpogosteje list začne rjaveti od zunanjih robov proti notranjosti. Najprej se sušijo starejši listi, medtem ko vršiček poganjka na začetku ni prizadet. Poškodbe zaradi sončnih ožigov pogosto napak pripisujemo boleznim. Velikokrat je vzrok, da za rastline ne izberemo pravega rastišča.

Kakšni so ukrepi?

V kmetijstvu so prilagoditve na novo nastale razmere dolgotrajnejše, laže pa je zastaviti spremembe na domačem vrtu. Določeni ukrepi veljajo tako na majhnih kakor večjih površinah. Znano je, da večja vsebnost organske snovi v tleh poveča njihovo zmogljivost za vodo. Organska snov lahko veže nase od tri- do petkrat več vode, kot je njena lastna masa. Izhlapevanje vode iz tal lahko precej zmanjšamo z njihovo obdelavo in zastiranjem, s čimer hkrati povečamo njihovo sposobnost za zadrževanje padavin. Tako preprečimo vsaj negativne učinke kratkotrajnih sušnih obdobij. Strukturo tal lahko hitro pokvarimo s prepogosto ali preveč fino obdelavo, obdelavo presuhih ali premokrih tal, preobilnim gnojenjem z dušikom ali namakanjem z vodo s previsoko koncentracijo soli (denimo z dodatkom foliarnih gnojil). Za dobro strukturo skrbimo s plitvo obdelavo in gnojenjem z organskimi gnojili. Taka tla bolje vpijajo vodo. Zatiramo plevel, ker z gojenimi rastlinami tekmuje za razpoložljivo vodo, ter bolezni in škodljivce, saj jo poškodovane rastline slabše izkoriščajo. Izkoristek izboljšamo z optimalnim gnojenjem.

V kmetijstvu lahko učinke suše zmanjšamo s prilagojeno setveno in sortno strukturo ter načinom pridelave. Pri izboru vrst rastlin, ki jih vključimo v kolobar, pazimo, da vsaka naslednja izkoristi ali popravi tisto, česar predhodnica ni mogla izkoristiti ali izboljšati. Med krmnimi rastlinami v Sloveniji prevladujejo koruza za silažo, travne in travno-deteljne mešanice ter metuljnice, ki vse potrebujejo za rast veliko vode in so občutljive na sušo. Na območjih, ki so ji izpostavljena, se zato namesto njih priporočajo sejanje sudanske trave po spravilu ljuljke ali oljne ogrščice, sirek, ki bolje izkorišča vodo kot koruza, v kolobarju po setvi žit pa proso.

Namakanje oziroma zalivanje je edini ukrep, ki zagotavlja uspešno premagovanje dolgotrajnejših sušnih obdobij, na primer takšnih, kot je bilo v letu 2003, ko je izrazito pomanjkanje padavin oziroma vode v tleh trajalo več mesecev. Namakamo s sistemi z majhno porabo vode, tj. kapljičnim namakanjem, in izboljšamo namakalni režim tako, da spremljamo zaloge vode v tleh, vremensko napoved in razvoj posevka. Oglejte si vremenske podatke na spletnih straneh Arso in ne zalivajte, če je napovedan dež.

V poletnih mesecih smo najbolj osredotočeni na zelenjavni vrt. Med zelenjadnice uvrščamo veliko različnih vrst rastlin. Vsem je skupno to, da v delih, zaradi katerih jih pridelujemo, najsi bodo to plodovi, listi, koreni ali kaj drugega, vsebujejo velik delež vode. Značilno je tudi, da imajo plitev koreninski sistem. Zaradi naštetega so zelo občutljive že na krajše pomanjkanje vode, ki negativno vpliva na kakovost in količino pridelka. Zelenjadnice zato zahtevajo zadostno in pravočasno preskrbo z vodo. Pri setvi je priporočljivo dati prednost vrstam z nižjim koeficientom izhlapevanja in tistim, ki rastejo in dozorijo v obdobju, ko še ni občutnejšega pomanjkanja padavin, še posebno na vrtovih, katerih tla so občutljivejša na sušo. Rastlinski sklop naj bo popoln in enakomeren. Izhlapevanje z golih tal je večje kot izhlapevanje iz tal, prekritih z rastlinsko odejo, zato je smiselna zastirka. Poraba vode na zastrtih tleh je namreč tudi za petino manjša kot na nepokritih tleh. Poleg tega zastirke preprečujejo rast plevela, organske zastirke pa dolgoročno izboljšajo zmogljivost lahkih tal za vodo.

Če je le mogoče, posevek zasnujemo prek sadik. Tako jih bomo v zgodnjih fazah razvoja laže preskrbeli z vodo, pa še njena poraba bo manjša. Res je, da imajo tako vzgojene rastline plitvejši koreninski sistem kot neposredno sejane. Pred presajanjem moramo tla dobro namočiti, da ohranimo vodo v globljih plasteh. S tem rastlinam omogočimo razviti globoke korenine, da bodo pozneje odpornejše na sušo.

Pomembno je tudi pravočasno dodajanje vode. Pridobimo podatke o potrebah rastlin po vodi in zalivalnih količinah. V toplih poletnih dneh nam s kvadratnega metra zatravljene površine lahko izhlapi tudi od pet do šest litrov vode. Meteorološke podatke lahko pridobite na spletnih straneh Arso, navodila za namakanje nekaterih zelenjadnic na straneh Kmetijskega zavoda Maribor in knjižice s priporočili za namakanje ali ukrepe ob suši na straneh Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Zalivajte zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, s čimer boste zmanjšali izhlapevanje vode in preprečili ožige na listih. Ti so posledica zalivanja in nastanejo, ker kapljice vode delujejo kot leče in povečajo moč sončnih žarkov, ki tako poškodujejo rastlino. Pomembno je tudi poudariti, da zadržimo deževnico med intenzivnim dežjem, saj nam bo v suhih in vročih dneh prišla prav. Večjo pozornost posvetimo tudi sortam, ki dobro uspevajo na žgočem soncu.

Kje lahko poiščete sprotne podatke o preskrbljenosti z vodo in navodila za namakanje, si lahko preberete v članku Pomoč pri zalivanju zelenjadnic.