Vita Ivičič se je pred letom in pol vrnila iz Londona, kjer je diplomirala na University of the arts, in doma v Črnomlju uredila studio za izdelavo tkanin. Med študijem se je specializirala za pletenine, poleg tega pa ob naravnih materialih raziskovala možnosti naravnih postopkov obdelave, povezanih z ročnim delom. Njene na bombažno in laneno blago odtisnjene rožice, ki jim na fotografijah delajo družbo venčki Anice Jelenc, smo lahko občudovali na avgustovski Semiški ohceti v okviru razstave Šopek ljubezni, namenjene prav ustvarjanju z rožami. Cvetni lističi vrtnic, travniški kobuli, praprot ali deteljica za te tkanine niso bili le navdih, temveč je njihove dele položila na blago in njihov pigment s posebnim kladivcem vtisnila vanje. Tehniko je razvila že med študijem. Zanjo pa niso vsi cvetovi ali drugi deli rastlin enako primerni – ravno prav vodnati morajo biti, da oddajo barvilo.

Skoraj neverjetno, kako so v podobah venčnih listov vrtnic na belem blagu odtisnjeni vsi odtenki, ki se proti dnu cveta spreminjajo. Po oblikovalkinih besedah so prav ti med najbolj primernimi za to tehniko, lepo je delati tudi s travniškim cvetjem, posebno kaduljo in deteljico, sočni plodovi divjih robid pa ustvarijo prave male eksplozije. »Žal tehnika ni najbolj uporabna za komercialne namene, ne samo zaradi zamudnosti, temveč zato, ker potiskov ni mogoče fiksirati in jim svetloba sčasoma vzame malce barve. Tkanine so bile za semiško razstavo izdelane ročno, drugače pa so mi naravni odtisi začetni navdih. Potem ko jih skeniram in računalniško obdelam, mi jih v Italiji z digitalnim tiskom odtisnejo na svilo.« Tako so doslej nastajale rute, zdaj pa Vita Ivičič večino dela usmerja v ustvarjanje svoje blagovne znamke oblačil, katere rdeča nit bodo naravni postopki izdelave, v njej bodo tudi ročno izdelane pletenine iz naravno obdelane tanke svilene niti. »Oblikovanje tkanin za komercialne blagovne znamke me ne zanima, ker gre večinoma za računalniško delo, mene pa privlači narava, poleg tega me konvencionalna tekstilna industrija odbija zaradi prenasičenosti tega časa z oblačili in izkoriščanja delavcev v panogi,« povzame svojo naravnanost.

Pred leti ste imeli bralci Delaindom prilož­nost spoznati vrt Anice Jelenc iz Gornje Dobravice, skrit med mehke belokranjske griče, tokrat pa se posvetimo filigranskim izdelkom njenih rok »iz materiala«, ki ji vzbudi navdih med delom in počitkom na vrtu. Tako je nastal tudi eden najbolj očarljivih in nevsakdanjih okrasnih venčkov iz fižolovih luščin. Seveda bi bilo spiralne svitke, v katere so se te spremenile, suhe skoraj nemogoče pritrditi na podlago venčka, takoj ko je šel izružen fižol v kuhinjo, pa je bilo delo z njim preprosto. Tako kot ponavadi naredi z majhnimi posušenimi ali svežimi šopki cvetic ali klasi, je gospa Anica luščine v poševnih plasteh s tanko žico povezala na slamnat obroč.

Bolj ko sta gradivo ali kombinacija nevsakdanja, zanimivejši je okras. Sogovornici so zato ljubi obroči iz posušenih trtnih rozg – seveda jih je treba uviti kmalu po rezanju, ko so še sveže. Za razstavo je enega skombinirala s suho zeleno hortenzijo. »Na vrtu imam zelo različne vrste maka in neverjet­no raznolika je tudi združba njihovih semenskih glavic, povezanih v venček. Najljubši mi je navaden poljski mak, katerega tanki peclji se dajo lepo nabadati v obod iz cvetličarske gobe. Podobno se naredi tudi venček iz cvetov drobnocvetnih vrtnic, pri katerih zapolnijo vrzeli in mu dajo ljubkost še mini suhi popki,« pravi gospa Anica. Po hiši ne manjka kaveljčkov, na katere med sezono sproti obeša šopke z glavo navzdol – potem že pride navdih. Ročno delo z naravnimi materiali, ki so jima s soprogom dostopni na velikem vrtu in v okolici, je značilno za oba, njegova domena je predvsem les. Ona pa iz bogastva rož in vsakdan­jih rastlin pričara cvetni okras za vse leto. Ni nujno, da je na mizi šopek, lahko je venček, za katerega mnogi mislijo, da sodi tja le za advent. »Mene preprost naravni okras vedno osreči,« pravi Anica.