Pasti, v večini primerov gre za preoblikovan del lista, v katere se ujame plen, so lahko aktivne (se premikajo) ali pasivne (mirujejo). Plen se, odvisno od tipa pasti, lahko utopi ali pa ga pokončajo na različne kemične načine, potem pa ga prebavijo s prebavnimi encimi.

Pasivne pasti

Pasivne pasti pri mesojedkah so lahko lepljive kapljice na listni površini ali dlačicah (pri skupini rosik in mastnic), najpogosteje pa gre za nekakšne vrčke s pokrovčkom. Njihova velikost in oblika se lahko glede na vrsto zelo razlikujeta. Spodnji del vrčka vsebuje tekočino, ki žuželko omrtviči, pozneje pa se tu začno izločati rastlinski prebavni sokovi. Žuželka, ki jo privabi nektar ob robu, zdrkne v globino zaradi dlačic, ki so zapognjene v ustje, in ji onemogočajo, da bi splezala nazaj. In res, če s prstom podrsamo po robu, se lahko prepričamo, da se da žametu podobno površino gladiti le navzdol. V cevastih vrčkih pri saracenijah, kakršno vidimo na fotografiji, se v nekaj mesecih nabere za več centimetrov ostankov žuželk.

Tri skupine mesojedk z vrčki – s skupnim imenom vrčnice – prihajajo z različnih koncev sveta in si niso med seboj v nikakršnem sorodu. Številen je rod malajskih vrčnic (Nepenthes), ki rastejo od jugovzhodne Azije do Madagaskarja in Avstralije. Vse so tropske ovijalke, pri katerih je vrček iz preobražene vitice na koncu lista. Vrčki iste rastline so lahko pri tleh drugačne oblike in barve kot pri vrhu, ker privabljajo različen plen. V tistih pri vrsti Nephentes rajah, ki vsebujejo do pet litrov tekočine, so našli utopljene celo manjše sesalce. Da človeška iznajdljivost pri iskanju prijetne omame nima meja, priča obred domačinov, ki se opijajo s halucinogeno vsebino vrčkov mesojedk iz tega rodu. Edina obstoječa predstavnica povsem ločene družine, vrčnica iz Albanyja (Cephalotus follicularis), prihaja iz zahodne Avstralije. Raste na bolj suhih delih šotnih barij, do nekaj centimetrov veliki vrčki na koncu listov pa se razvijejo ravno v času množičnega pojava žuželk.

Čeprav so predstavnice iste družine, so vrčnice, ki izvirajo z obeh ameriških celin, zelo raznolike. Kobrine lilije (Darlingtonia californica) rastejo ob potokih, ki izvirajo ob vznožju ledenikov, zato so njihove korenine navajene na hlad, nadzemni del pa je prilagojen tudi na temperature nad 30 ºC. Gojene pri nas ponekod prezimijo na prostem, v hudi poletni vročini pa lahko koreninam pomagamo tako, da substrat hladimo z ledom. Vrste iz rodu močvirskih vrčnic (Heliamphora) uspevajo visoko na planotah med Gvajano in Venezuelo, kjer pade največ dežja na Zemlji, ki sproti izpira podlago. Nekatere olesenijo in zrastejo do več metrov visoko. Za saracenije, ki izvirajo z vzhodnega dela Severne Amerike, pa je značilno, da imajo poseben cvet in pogosto zelo barvite vrčke. Nekatere se dobro obnesejo tudi kot gojene rastline.