Že nekaj stoletij so pobočja te azijske divjine, ki sega vse do oblakov, prizorišče botaničnih raziskav in odkrivanja novih vrst. Kot velikega navdušenca nad rastlinami je tudi mene ta košček sveta prepričal, da sem se v začetku poletja udeležil mednarodne botanične odprave v Sikkim.

Sikkim je del Indije v vzhodnem delu Himalaje med Nepalom in Butanom. Gre za gorato območje, kjer ravnega sveta skoraj ne poznajo. Podnebje je tipično monsunsko, v katerem se izmenjujejo suha in vlažna obdobja. Deževna doba nastopi junija in se običajno konča v septembru. Marsikdo se bo ob tem dejstvu vprašal, zakaj smo se potemtakem tja odpravili ravno v začetku obilnih padavin. Razlog je v tem, da so nas najbolj zanimale vrste, ki uspevajo v podnebnem pasu, ki je temperaturno podoben našemu in torej tam srečujemo tudi rastline, ki jih gojimo po evropskih vrtovih. Ker pa je območje s podobnim podnebjem, kot je naše, na približno 3000 metrih nadmorske višine in še nekoliko višje, smo se tam zadrževali dalj časa.

Ko oblikuje narava

Verjetno se mnogim poraja tudi vprašanje, kaj skupnega ima lahko tako oddaljen konec sveta z oblikovanjem vrtov v naših podalpskih krajih. Če se držimo zelo osnovnih pristopov k oblikovanju zasaditev, takih potovanj res ne potrebujemo, če pa gradimo kariero na razvoju novih naprednih pristopov, so navdihi z vsega sveta še kako dobrodošli. Poudarjam, da gre za navdihe, saj ni smiselno kopirati obstoječih stanj, še manj vseh rastlinskih vrst. Sam sem iskal predvsem oblike, zanimive teksturne part­nerice in različne vzorce naravne postavitve, bolje rečeno poraščenosti različnih rastišč.

Če se malo odmaknem od samih oblikovnih vzorcev v naravi, ki so uporabni za zasadit­ve, in pomislim na obširen nabor azijskih vrst trajnic in grmovnic, ki jih pri nas gojimo po vrtovih, že na prvi pogled ugotovim, da razne posebnice sadimo v tipičnem, suhoparnem zbirateljskem »redu«. To pomeni, da bolj ali manj eno samo rastlino sadimo drugo zraven druge in ustvarjamo zbirko, ki po estetski plati kot celota vrtu ne da ničesar. Nekateri se sicer trudijo ustvarjati lepša okolja za take zbirke, a zaradi pomanjkanja znanja in idej ne pridejo daleč. Ravno tu se pokaže velik pomen opazovanja rastlin v njihovi domovini, saj šele tam vidimo, katere rastejo skupaj, kakšne lege jim najbolj ustrezajo, kako so razmeščene po gozdnih tleh, z mahom obraščenih skalah in podobno. Take informacije so zelo uporabne pri načrtovanju zasaditve in tu pogosto velja, da bolj ko se nam uspe približati naravi, lepša je zasaditev, hkrati pa se bolj pokaže lepota posameznih rastlin.

Na tisoče hektarov slečev

Če podam nekaj primerov z naše poti, bo slika morda bolj jasna. Prvih sedem dni je naša skupina opravila treking v zahodnem Sikkimu. Povzpeli smo se na nadmorsko višino od 2000 do 4500 metrov in na pobočjih opazovali velike spremembe v rastju. Tako smo se sprehodili skozi tropske gozdove in grmišča zmernega pasu ter se na koncu razgledovali nad prostranimi gorskimi pašniki, nizkimi grmišči slečev in brinov ter skalovjem. Prvič sem videl na tisoče hektarov, pokritih samo s sleči oz. rododendroni, kot jim pravi večina. Občudoval sem njihovo raznolikost in se navduševal nad pestrostjo v obliki variacij znotraj posameznih vrst (ena vrsta nastopa tudi v štirih različnih barvah cvetov in v nekaj različnih odtenkih listov), raznolikosti med vrstami in razmestitvijo, ki marsikje tvori take krajinske motive, da ti preprosto vzame dih. Pri nas gojimo predvsem velikocvetoče križance, ki so kot samostojni grmi videti sila eksotično, z vidika vrtnega oblikovanja pa povsem nedomiselno. V Sikkimu so večje vrste pogosto dobesedno obkrožene z manjšimi in človek se tu pa tam vpraša, ali je to res delo narave, saj motivi bolj spominjajo na delček katerega izmed evropskih parkov kot pa divjino Himalaje.

Zanimive so tudi mešanice zelenolistnih, rjastolistnih in sivolistnih variacij ali vrst. Čeprav bi si mislil, da en sam lesnat rastlinski rod ne more ustvariti kaj prida zanimivega, tam ni tako. Kakšna čudesa so se šele razkrila, če si zakorakal pod krošnje večjih vrst! Tam so se razprostirali rajski vrtovi tisočerih vijoličastih socvetij jegliča Primula calderiana, pastelno rumenih P. sikkimensis, ponekod pa je piko na i dodala še gruča rožnatih bergenij, Bergenia purpurascens, da o drobnih presenečnjih v obliki črno-belih »kober«, beri arizem (Arisaema propinquum), sploh ne govorim.

Perzijska preproga pod vrhom sveta

Med spustom v dolino reke Prek Chu so se nad potjo z vseh strani vile stare veje slečev, med katerimi so daleč največ pozornosti vzbujali križanci med rumeno, Rhododendron lanatum, in rdečo vrsto, R. cinnabarinum. Popke so imeli ognjeno rdeče, razprt cvet pa je bil pastelno rumen. Ob reki na dnu doline so se vrstila nova presenečenja. Modrovijoličasti nepravi himalajski maki, Meconopsis grandis, ki so v gostih skupinah pognali med prodniki tik ob vodi, so skupaj s konopnicami, Cardamine macrophylla in preobjedami ustvarjali krasne prizore. Na z mahom poraslih tleh v redkem gozdu nedaleč stran so navduševale skupine salomonovih pečatov, Polgonatum cirrhifolium, arizem, Arisaema propinquum, ter različnih praproti, nad njimi pa so se razraščale veje rdečecvetnega ribeza, Ribes takare. Malo višje v dolini nedaleč od tretjega najvišjega vrha sveta, gore Kangčendzenga (8586 metrov), so se pestri rastlinski vzorci kazali v obliki nizkih grmovnic, ki so z raznobarvnim list­jem poskrbele za pravo perzijsko preprogo, vijočo se med bogato cvetočimi sleči in brstečimi, z mahom poraslimi in na videz prastarimi jerebikami.

V severnem Sikkimu, kamor smo se odpravili v drugem delu potovanja, ni bilo nič manj pestro. Tik pod melišči so se med ogromnimi skupinami rožnatega sleča, R. aeruginosum, razpirali sinje modri maki in izredno lepo kosteničevje s temno vijoličastimi cvetovi, Lonicera cyanocarpa var. porphyrantha. Nekoliko stran na bolj strmih pobočjih so kot sončni kralji proti nebu poganjali svoja visoka in močna stebla pastelno rumeni nepravi maki, Meconopsis napaulensis, in z množicami cvetov kar svetili v sivini dneva. Okoli njihovih velikanskih dlakavih rozet ni manjkalo rumenozelenih logaric, Fritillaria cirrhosa, arizem, smilacin …

Če bi vsaj približno želel opisati raznolikost rastlinstva, ki ga je moje oko uzrlo v treh tednih, bi potreboval najmanj ves Deloindom. Vsi udeleženci odprave smo se na svoja delovna mesta (arboretumi, botanični vrtovi in vrtnarije) vrnili s kopico novih spoznanj in idej, ki bodo bogatili naše strokovno delo in, upam, pripomogli k hortikulturnemu razvoju v domovini.