Ljudje smo vizualna bitja. Veliko prej kot navodila si, denimo, zapomnimo, da je rdeče prepovedano, zeleno dovoljeno. Tako je zrasla tudi ideja o barvnih zabojnikih za ločevanje odpadkov, ki pa žal niso poenoteni niti na ravni države, kaj šele Evropske unije.

Na videz povsem nedolžna težava lahko zmede uporabnika, ko ni v domačem okolju. Ko se na primer odpravite na nedeljski izlet na Gorenjsko, zavijete na Koroško ali pa se odpravite proti morju, boste enak odpadek vsakič odvrgli v zabojnik drugačne barve. V Kranjski Gori boste pločevinko odvrgli v črn zabojnik, enak odpadek v Radljah ob Dravi spada v moder zabojnik, medtem ko v Kopru posebnih zabojnikov za pločevinke sokov in napitkov ter konzerv nimajo. Lahko jih odvržete v zabojnik z rumenim pokrovom, kamor lahko odložite tudi vso drugo embalažo, med njimi plastenke, votlo embalažo od sokov, plastične lončke in vrečke.

Komunalna podjetja po državi so odlaganje odpadkov zapakirala v sedem različnih barv – belo, rumeno, rdečo, modro, zeleno, rjavo in črno. Z izjemo zadnjih dveh se druge barve pojavljajo velikokrat le kot barva pokrova zabojnika, osnova pa je zelena ali siva (kovina). Kar se tiče oblik zabojnikov, ki so nam na voljo na ekoloških otokih po državi – teh je več kot 12.100, enega uporablja dobrih 160 ljudi –, se tudi tu pojavljajo razlike. Ponekod imajo zabojnike v obliki zvonov, drugod navadne 1100-litrske zabojnike, spet tretja možnost so podzemne zbiralnice v mestih.

Kako se z označevanjem zabojnikov spopada EU in katere barve naj bi označevale katero vrsto odpadkov, si lahko preberete na www.delo.si.