Dobra toplotna izolacija pomeni velike prihranke za ogrevanje. S 15 centimetri izolacije, na primer, bomo že v prvem letu za ogrevanje in hlajenje hiše porabili za 30 odstotkov manj energije. Pri debelini izolacije ni smiselno varčevati, saj dodatni centimeter predstavlja le nekaj odstotkov v celotni naložbi.

Šteje vsak centimeter

Minimalna debelina običajnega EPS, na primer, je po merilih Puresa in Eko sklada 14 centimetrov. Dodatni centimeter EPS v kontaktnoizolacijski fasadi (skupaj z vsemi materiali za vgradnjo in najemom gradbenega odra) celotno naložbo podraži za približno dva odstotka, pravi Roman Kunič iz podjet­ja Fragmat. Povedano z drugimi besedami: fasada z desetimi centimetri več izolacije je za 20 odstotkov dražja. V skupni ceni vseh materialov, del in najema gradbenega odra predstavlja toplotna izolacija tretjino celot­ne vrednosti naložbe takrat, ko je fasadni sistem debel 22 centimetrov, in polovico stroškov takrat, ko je debel 42 centimetrov, dodaja sogovornik.

Pri izvedbi toplotnoizolativne fasade z lesnovlakneno ploščo je po besedah Mira Škvorca iz podjetja Ekoprodukt vsak dodan centimeter izolacije dražji za nekaj manj kot štiri evre za kvadratni meter. Po drugi strani dodatna debelina toplotne izolacije nima pravega učinka, če ni v sorazmerju z drugimi ukrepi za energijsko prenovo stavbe, opozarja Božidar Mithans iz podjetja Demit. Povečevanje debeline toplotne izolacije v nedogled zato nima pravega smisla. Še manj smiselno je varčevanje pri debelini zaradi omejitve s prostorom, manjšega dotoka svetlobe zaradi širših okenskih špalet in podobno. Sicer pa so na trgu že dalj časa tudi fasadni sistemi, ki pri enaki izolativnosti omogočajo tanjšo debelino izolacije.

Načeloma lahko za zunanje zidove izberemo kateri koli toplotnoizolacijski material, po Kuničevih besedah je treba preveriti le prehod vodne pare skozi konstrukcijski sklop v zimskem času. Obstoječe hiše so večinoma grajene iz opeke, le malokatera ima že vgrajenih nekaj centimetrov izolacije. Na splošno velja, pravijo v Baumitu, da je za bolj paroprepustne zidove, kot sta opeka in porobeton, priporočljiva vgradnja bolj paroprepustnih fasadnih sistemov, denimo z izolacijo iz paroprepustnega EPS, iz mineralne volne ali mineralne pene. Podlaga sicer ne vpliva na izbiro vrste izolacije, kar je logično, saj mora imeti uporabnik možnost, da izbere fasadni sistem po svoji volji. So pa glede na vrsto fasadnega sistema in vrsto podlage predvideni različni ukrepi za vgrajevanje.

Fasadni sistemi z naravnimi toplotnoizolacijskimi materiali, kot so lesnovlaknene plošče, imajo po Škvorčevih besedah daljši fazni zamik prehoda toplote, zaradi česar se poraba energije za ogrevanje pri enaki toplotni prehodnosti zmanjša tudi do 25 odstotkov. Njihova vgradnja na obstoječe zidove poteka na dva načina. Pri vgradnji do 16 centimetrov debele toplotne izolacije iz lesnovlaknenih plošč (to je sicer največja debelina, na voljo so še v debelini 4, 6, 8, 10, 12 in 14 centimetrov) se plošče pritrdijo na steno z vijaki in lepilom. Če želimo več kot 16 centimetrov toplotne izolacije, se na zid pritrdijo letve na razdalji približno 60 centimetrov, na katere se privijačijo lesnovlaknene plošče. Med lesene letve vstavimo mehkejšo toplot­no izolacijo iz lesnovlaknenih plošč, še bolje pa je mednje vpihati celulozno izolacijo, saj se ta maksimalno prilega neravninam, ki so pri zidanih hišah običajen pojav, pojasnjuje Škvorc.

Toplotni ovoj mora biti neprekinjen

Za kakovostno energijsko prenovo je bistveno, da je zunanji ovoj stavbe v celoti ovit v toplotno izolacijo. To velja tako za stike zunanjih sten s streho kot za druge izstopajoče dele objekta, na primer balkone, terase, lože in podobno. Samo tako dosežemo največji učinek toplotne izolacije in preprečimo morebiten nastanek toplotnih mostov, pravijo v Baumitu. Način izvedbe stika izolacije zunanjih zidov in strehe je treba načrtovati, še preden začnemo energijsko prenovo, pri čemer je treba odvisno od primera predvideti ustrezen detajl izvedbe na tem mestu in ga predložiti izvajalcu del.

Evropske smernice in tudi navodila posameznih proizvajalcev fasadnih sistemov predpisujejo načine izvedbe zaključkov toplotnoizolacijskih fasad proti tlom, drugim objektom ali proti različnim vrstam strehe. Preprostega recepta za tako imenovana križanja konstrukcijskih sklopov ni. Po Kuničevih besedah je treba težiti k temu, da toplot­na izolacija ni prekinjena in da je čim manj oslabljena. To posebno težko izvedemo, če je položaj toplotnih izolacij v strehi in steni različen (v enem primeru je toplotna izolacija zunaj, v drugem znotraj). Tudi sicer medetažna konstrukcija v vseh primerih predstavlja toplotni most, če je toplotna izolacija nameščena na notranji strani, dodaja sogovornik.

Po besedah Božidarja Mithansa je osnovno vodilo pri izvedbi toplotne izolacije fasade, da se toplotne izolacije stikajo ali prekrivajo, da so zaključki ustrezno tesnjeni in zaščiteni pred vremenskimi vplivi ali vstopom mrčesa, ptičev ali glodavcev. Način izvedbe lepljenja zadnje vrste izolacijskih plošč v stiku s streho je odvisen od tega, ali je streha izvedena kot topla (izolirana) ali hladna (prezračevana) streha. Pri zadnji lepijo plošče vse do napušča, na koncu po potrebi vstavijo še priključni profil ali mrežico. Pri toplih strehah Mithans priporoča, da se zadnja vrsta izolacijskih plošč nalepi prej kot predzadnja, pri čemer se zgornji rob zadnje vrste izolacijskih plošč prilagodi obliki oziroma naklonu napušča, na plošče in podlago se nanese lepilo po vsej površini, nato pa jih je treba tesno stisniti k strehi. Enako se izvede zaključek k nadzidku ali k atiki ravnih streh.

Pri toplotnih izolacijah iz naravnih materialov je treba izolacijo fasade izvesti le do vrha izolacije strehe, če je izolacija strehe že narejena do zunanjega zidu, pravi Škvorc. Povedano drugače: izolacijo fasade je vedno treba izvesti do najvišje mogoče in smiselne točke.

V sodobnih energijsko varčnih objektih so okna in vrata pomaknjena čim bolj proti zunanjemu robu zidu, tako da so špalete čim manjše ali jih sploh ni, s čimer se v veliki meri izognemo toplotnim mostovom. Pri prenovi pa nova okna in vrata pogosto vgradimo na staro mesto in ne mislimo na to, kako bomo ukrepali v naslednjem koraku, ko bomo obnovili fasado, opozarja Kunič. Mithans dodaja, da je v tem primeru zagotav­ljanje zadovoljive izolacije na špaletah zelo zahtevno, včasih celo nemogoče.

Pomaknitev stavbnega pohištva čim bolj na zunanji rob zidu pri prenovah pogosto ne pride v poštev, ker spremeni zunanji videz objekta, to pa zlasti v spomeniško zaščitenih objektih ni dovoljeno. Škvorc zato svetuje, da se vgradnja oken in nato toplotna izolacija v danih razmerah izvedeta čim bolj kakovostno, pri čemer je nepogrešljiva vgradnja stavbnega pohištva po smernicah RAL. Po njegovem mnenju je sicer stroškovno upravičena le celovita energijska prenova, izvedena po priporočilih stroke. Čeprav je dražja, je končni učinek večji. Sanacija po delih je, gledano kratkoročno, stroškovno za marsikaterega investitorja sprejemljivejša, dolgoročno pa je dražja in največkrat tudi premalo učinkovita, čeprav se je poraba energije prepolovila – s celovito sanacijo bi se lahko zmanjšala tudi do 75 odstotkov.

Izbira zaključnega sloja odvisna od fasadnega sistema

Izbira zaključnega sloja je delno odvisna od vrste fasadnega sistema, delno pa od želja investitorja. Predvsem zaradi prevelikega navlaževanja in s tem povezanih težav zaradi zmrzali ter nabiranja umazanije se po besedah Romana Kuniča v zadnjem času manj uporabljajo mineralni zaključni ometi, čeprav so zaradi svoje sestave do okolja zelo prijazni. Zelo hvaležni ter manj občutljivi na nizke temperature in veliko relativno vlažnost so akrilni zaključni ometi, s katerimi brez težav dosežemo tudi močnejše barve. Praviloma se uporab­ljajo na fasadnih sistemih z EPS, pravijo v Baumitu, njihova pomanjkljivost je slabša paroprepustnost.

Boljša paroprepustnost je značilna za silikat­ne in silikonske (ali kombinacijo obojih), ki se uporabljajo pri bolj paroprepustnih fasadnih sistemih. Odlikuje jih tudi samočistilni učinek, kar pomeni, da se umazanija nanje težje nabira, če pa se že, jo zlahka očistijo meteorne vode. Njihova pomanjkljivost je po Kuničevih besedah občutljivost na ne­ugodne vremenske razmere ob vgradnji in v času vezave. Silikonski imajo sicer najboljše lastnosti, poleg tega da so paroprepustni, so tudi zelo vodoodbojni, dodajajo v Baumitu. Na voljo imamo še posebne kreativne zaključne sloje, ki omogočajo različno oblikovanje fasade in s tem posebne estetske učinke. V zadnjem času se pojavljajo nove, tako imenovane hladne barve oziroma premazi, ki se kljub temnejši barvi ne pregrevajo. Vsi sogovorniki sicer svetujejo izbiro zaključnega sloja v svetlejšem odtenku, ki se ujema s sosednjimi objekti in okolico. Za pomoč pri izbiri barve nekateri proizvajalci fasadnih sistemov na svojih spletnih straneh ponujajo računalniške aplikacije za obarvanje fotografije lastnega objekta.

Na splošno torej velja, da se za dekorativni zaključni sloj priporočajo materiali, ki so odporni proti vremenskim in mehanskim vplivom, so vodoodbojni, paroprepustni, trd­ni in trajni, poudarja Božidar Mithans. Tem zahtevam se, kot že rečeno, najbolj približujejo sodobni silikatni ali silikat-silikonski zaključni ometi, ki pa so kar precej občutljivi na vremenske razmere v času vgradnje. Fasaderji zato raje posegajo po akrilnih, ki niso tako občutljivi in dopuščajo vgradnjo tudi v manj ugodnem vremenu.

Mithans priporoča zaključni ometa debeline 2 mm, ki se zariba na armirani podomet, saj je ta granulacija dovolj fina, da se na njej ne nabira preveč prahu in umazanije, hkrati pa omogoča fasaderjem dovolj kakovostno delo. Nanašanje zaključnih ometov manjše granulacije je zelo zahtevno, bolj vidne so tudi vse morebitne napakice, zato se fina granulacija uporablja zgolj na manjših površinah ali kot obroba ob okenskih in vratnih odprtinah.

Miro Škvorc poudarja, da mora imeti zaključni sloj certifikat, ki potrjuje, da je material primeren za nanos na lesnovlak­nene plošče. Tankoslojni ometi za te se od konkurenčnih proizvodov razlikujejo po tem, da so lepilu dodana mikrovlakna. Tudi armirna mrežica je močnejša, saj ima težo kar 208 gr/m2, medtem ko imajo običajne mrežice za EPS in volno težo 140 ali 160 gr/m2. Zavedati se moramo, opozarja Škvorc, da so naravni materiali drugačni od umetnih in anorganskih, kar pomeni, da se drugače obnašajo. Če jih ne vgradimo pravilno, lahko nastanejo težave. Te so drugačne kot pri izvedbi z volno ali EPS, zato se izvajalec, ki je navajen izvajati fasado z omenjenima materialoma, ne sme zanašati na to, da bodo detajli pri izvedbi na lesnovlakneno ploščo enaki, dodaja sogovornik.

----

Ne v dežju, mrazu in preveliki vročini

Kako dobro in kako dolgo bo toplotnoizolativna fasada oprav­ljala svojo vlogo, je precej odvisno ne samo od kakovosti vgradnje, ampak tudi od vremenskih razmer, v katerih je delo potekalo. Idealni so spomladanski meseci, ko ni ne prehladno ne prevroče, temperaturne razlike pa niso prevelike. Na splošno velja, da se fasada izvaja pri temperaturi od 5 do 35 stopinj Celzija. Pri previsokih temperaturah se vgrajeni materiali sušijo prehitro, pri prenizkih se sušijo prepočasi in lahko nastanejo poškodbe zaradi zmrzali. V hladnejšem obdobju je treba paziti, da se temperatura ponoči ne spusti pod pet stopinj.

Poskrbeti je treba, da je fasada zaščitena (zasenčena oziroma zastrta) pred neposrednim soncem, dežjem, vetrom in meglo, s čimer omogočimo pravilen proces vezave vgrajenih materialov. To je še zlasti pomembno za zaključne omete v močnejših barvnih odtenkih, na površini katerih lahko zaradi neenakomernega sušenja nastanejo lise. Sicer pa je najnižja temperatura, pri kateri sta še zagotovljeni kakovost in trajnost zaključnega sloja, določena v tehničnem listu materiala. Za nekatere je to 8 stopinj Celzija, za akrilne, na primer, pa 5 stopinj Celzija. Zaključni sloj se ne sme nanašati na vlažno podlago, v tem primeru se namreč ne bo dobro vezal nanjo, možnost za nastanek lis zaradi neenakomernega sušenja pa bo večja. Izvedba fasade v deževnem vremenu prav tako ne pride v poštev, saj lahko dežne kaplje dosežejo na novo naneseni material, ki se še ni posušil.

Nepovratne spodbude Eko sklada

Izvedba fasade je kar precejšen finančni zalogaj, zato se splača uporabiti možnost pridobitve nepovratnih sredstev pri Eko skladu (do 12 evrov na kvadratni meter za največ 200 kvadratnih metrov fasade).

Na javnem pozivu z oznako 12SUB-OB12, objavljenem v letu 2012, ki je bil namenjen dodeljevanju nepovrat­nih finančnih spodbud občanom za izvedbo ukrepov večje rabe obnovljivih virov energije in energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb, je bilo do 31. 12. 2012 za izvedbo toplotne izolacije fasade na eno- ali dvostanovanjski stavbi odobrenih 2,5 milijona evrov nepovratnih sredstev za skupaj 1140 naložb, izplačanih pa je bilo 1,8 milijona evrov subvencij za skupaj 801 naložbo. Na javnem pozivu 12SUB-OB12 je bilo po besedah Vesne Vidič z Eko sklada do 31. decembra lani odobrenih 14,8 milijona evrov nepovratnih sredstev za skupaj 11.320 naložb (ena vloga lahko vključuje več naložb), izplačanih pa je bilo skupaj 9,1 milijona evrov nepovratnih sredstev za skupaj 7686 naložb.

Na zadnji poziv, 18SUB-OB13, je do 8. maja prispelo 6110 vlog, Eko sklad jih je obdelal približno polovico. Za toplotno izolacijo fasade je bilo do tega datuma odobrenih dobrih 600.000 evrov nepovratnih sredstev ali 22 odstotkov vseh, še pravi Vidičeva.