Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Med kuhinjo in dnevno sobo

Sodobna jedilnica je družabni del odprtega bivalnega prostora, je tisti člen, ki združuje in hkrati ločuje kuhinjo in dnevno sobo. Nima le tradicionalne funkcije, ko družina za mizo sede k zajtrku, kosilu ali večerji, v njej počnemo še veliko drugih stvari, otroci pišejo šolske naloge, sedimo in klepetamo s prijatelji ob pripravi hrane. Kakšna je sodobna jedilnica, kako izbrati mizo in stole, kaj se poda v odprt, kaj v zaprt prostor? Odgovore smo poiskali pri dveh arhitektkah, Nini Belopavlovič in Anastasii Korsič, ki se med drugim ukvarjata z notranjo opremo stanovanj in hiš.

»Sodobna jedilnica je vse bolj povezana z dnevno sobo na eni strani in s kuhinjo na drugi. Če je le mogoče, vse tri funkcije potekajo v istem prostoru, drugače pa se navezujejo druga na drugo, tako v funkcionalnem smislu kot po videzu,« na vprašanje, kakšna je sodobna jedilnica, odgovarja arhitektka Nina Belopavlovič. Po izkušnjah Anastasie Korsič iz studia KA je jedilnica danes pogosto del kuhinje in dnevne sobe, ker so zelo priljubljeni odprti prostori, še vedno pa se nekateri odločijo za poseben prostor, vendar morda ločen le z drsnimi vrati, da ga lahko tudi odprejo.

Poenoteno pohištvo

Slogi opreme so seveda različni in odvisni od želja naročnika, pravi Belopavlovičeva, vendar prevladujejo preproste oblike, svetle enobarvne ploskve, naravni les ali njegovi posnetki. Po njenih besedah se jedilnice spogledujejo s tistimi starimi domačimi, marsikje namreč vsaj eno vrsto stolov (včasih pa kar obe) nadomešča klop. Kuhinjo in jedilnico pa tudi dnevno sobo lahko povezuje enaka ali podobna oprema, lahko pa vsak prostor sledi svojim zakonitostim. A kot razlaga Korsičeva, je jedilnica najpogosteje vmesni del med kuhinjo in dnevno sobo, zato se jima oblikovno prilagaja. Meje med njimi so, tudi kadar jih ločujejo stene, vse bolj zabrisane. Eden od priljubljenih načinov povezovanja jedilnice s kuhinjo so svetila, pravi Belopavlovičeva, na primer, viseča svetilka nad jedilno mizo je lahko oblikovana enako kot napa nad otokom. Če bi radi posamezne sklope med seboj povezali v manjšem prostoru, se arhitekti odločijo za poenoteno pohištvo. Elementi so takrat skladni po barvi, materialih in obdelavi, včasih celo izberejo isti model, ki je zgolj po merah prilagojen različnim delom stanovanja.

Jedilna miza je lahko tisti element, ki odstopa po slogu v takem poenotenem prostoru. »Kuhinje so vse bolj gladke, ravnih linij, brez vidnih ročajev, torej skoraj brez detajlov. Če dodamo še preprosto oblikovane stole, vse skupaj kar kliče po vsaj enem drugačnem kosu pohištva. Jedilnica je prostor druženja, zato bi morala vabiti k obedu in poudariti domačnost. Rustikalna miza, v kontrastni barvi ali pa groba iz masivnega lesa, lahko tudi s poudarjenimi nepravilnostmi v materialu, omili uniformiranost prostora, vendar ne deluje kot tujek,« pojasnjuje Belopavlovičeva.

Jedilna miza – pravokotna, okrogla ali ovalna?

Kako pravzaprav izbrati jedilno mizo, tako po obliki kot slogu? Vsak prostor narekuje svoja pravila, mere in oblike. Okrogla jedilna miza je po besedah Belopavlovičeve primerna za bolj neformalno druženje, ko lahko k njej prisede kak gost več, kot je predvideno z njeno velikostjo. Najbolj priljubljene so še vedno pravokotne. Te lahko z eno stranico prislonimo h kuhinjskemu otoku, ob steno ali celo pomaknemo v globino kuhinjskega elementa in še vedno zadoščajo za dnevno družinsko rabo, ne omejujejo pa prostora. Ob posebnih priložnostih mizo le premaknemo v sredino prostora in jo dopolnimo z dodatnimi stoli. V katalogih proizvajalcev zasledimo tudi kvadratne, navadno z vsaj meter dolgimi stranicami. Te se lepo podajo, pravi arhitektka, v velike odprte prostore.

Sogovornici svetujeta, da pred nakupom premislimo, koliko ljudi lahko sedi okoli neke mize in koliko jih bomo imeli največkrat na kosilu ali večerji. Za pogrinjek, kot pravi Belopavlovičeva, potrebujemo približno 60 centimetrov širine, tako da kvadratna metrska miza pomeni sicer zelo udobno, a ne preveč gostoljubno namestitev zgolj štirih ljudi. Za udobno sedenje in vstajanje potrebujemo vsaj 80 centimetrov razdalje do stene ali kak­šne druge ovire. Če je zadaj tudi prehod, moramo zagotoviti vsaj 100 do 120 centimetrov prostora.

Ko smo izbrali obliko, je treba razmisliti še o materialu. Po izkušnjah Korsičeve se v mest­nih stanovanjih marsikdo odloči za mizo s stekleno površino. Ponavadi gre za manjše prostore, v katerih steklo deluje lahkotneje, poleg tega so steklene mize vseh vrst in oblik. Belopavlovičeva sicer opaža, da so v zadnjem času manj priljubljene, po eni strani zato, ker gre za hladen material, po drugi, ker jih je treba redno vzdrževati. Tudi v družinah z majhnimi otroki jih dojemajo kot »nevarne« in se zato raje odločijo za takšne, pri katerih najmlajših ne ogrožajo ostri robovi. V zadnjih letih so priljubljene enostavno oblikovane masivne lesene mize, pri katerih je poudarjena struktura lesa. Ta trend vračanja lesa pa ima po besedah Korsičeve malo drugačno preobleko. Takšen primer je jedilna miza iz recikliranega masivnega lesa, to pomeni, da je narejena iz starih predmetov, desk, morda iz delov lesenega čolna, črvivih in saniranih kosov starega lesa. Miza, ki pripoveduje svojo zgodbo in ima zgodovino, bo zagotovo osrednji element jedilnice ali več­jega odprtega prostora.

Klop v družbi stolov

Pri stilnem in rustikalnem pohištvu so po besedah Belopavlovičeve tako miza, stoli kot kuhinjski elementi iz iste linije. Pri drugih slogih pa ni pravil. »Če stoli in miza sledijo linijam, barvi in materialom kuhinje, je lahko končni rezultat precej monoton prostor, ki ga je treba popestriti z dodatki, barvo ali s svetlobo. Zato raje predlagam bodisi drugačno mizo bodisi stole, ki izstopajo po barvi, obliki ali pa se tudi med seboj razlikujejo,« pojasnjuje arhitektka.

Korsičeva meni, da lahko masivno jedilno mizo kombiniramo z lahkotnejšimi stoli iz kovine ali umetnih mas, in kot ugotavlja Belopavlovičeva, predsodki glede nekaterih materialov počasi res izginjajo: »Še pred nekaj leti je plastičen stol pomenil bodisi začasno rešitev (praviloma) v študentskem stanovanju bodisi pohištvo, primerno za zunanjo uporabo. Zdaj dizajnerski kosi iz umetnih mas brez pomislekov dobijo prostor tudi ob jedilni mizi.« Ob lahkotnejšo stekleno mizo pa se podajo leseni stoli. Po priljubljenosti so po besedah arhitektk še vedno na prvem mestu oblazinjeni stoli, klasični leseni stoli so bolj domena počitniških stanovanj in podeželskih hiš, kjer je tudi drugo pohištvo bolj klasično in rustikalno. V zadnjem času se po izkušnjah Korsičeve pogosto iščejo bolj alternativne rešitve pri izboru mize in stolov, in sicer kombinacija različnih starih, obnovljenih stolov in sodobne mize ali obrat­no. Lep primer so 150 let stari in obnovljeni Thonetovi stoli, pa tudi kovinski ali takšni iz ultrapasa iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Vsi ti so lahko zanimivi v zelo moderno zasnovanem interierju.

Ob pravokotni jedilni mizi lahko stole na eni strani nadomestimo s klopjo. Po besedah Korsičeve je nekoč priljubljena klop znova našla svoje mesto v sodobnih jedilnicah, a na drugačen, estetski in funkcionalen način. Klop, ki je bila včasih kotna, »vgrajena« v prostor in ob zidu, je zdaj zelo lahkotna in le ob eni dolgi stranici mize in v kombinaciji s stoli. Najbolje je, da je lesena, tudi v najbolj sodobnem interierju.

Aleksandra Zorko