Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kaktusi dihajo le ponoči

Ste vedeli, da bi Grusonijev ježek, eden najbolj priljubljenih kaktusov za lončnice, ki mu Slovenci ljubkovalno pravimo taščin sedež, v naravnem okolju skorajda izumrl? A v Mehiki, kjer so njegovo največje rastišče zalili z akumulacijskim jezerom, si tega ne jemljejo preveč k srcu, češ da jih je v kulturi po svetu več kot dovolj, pravi Zvone Rovšek, ki ima največjo zbirko kaktej in sočnic v Sloveniji. Z njim smo pogovarjali v rastlinjaku v Litiji, obkroženi s skoraj 4000 vrstami teh rastlin. Njegov najnovejši izziv je preizkušanje, katerim sočnicam ustrezajo razmere v terarijih. Agami, avstralska kuščarja, ki sta nam pozirala, sta bila videti prav zadovoljna z družbo bromelijevk.

Ali kaktuse od drugih sočnic z odebeljenimi listi ločimo po tem, da imajo bodice?

Bodice niso značilne le za kaktuse, saj jih imajo tudi druge sočnice, vzemimo agave, kjer gre za evolucijsko drugačen nastanek. Po botaničnih merilih je za kaktuse bolj značilna oblika cveta. Sočnice, med katere prištevamo tudi kaktuse, pa so vse rastline, ki so sposobne shraniti vodo za čas suše, tudi npr. orhideje in ananasovke.

Drži, da rastejo kaktusi zelo počasi? Ali tisti, ki se gredo posel z njimi, razmnoževanje kakorkoli pospešujejo?

Najmlajši sejanci, ki se pojavijo na trgu, so stari leto in pol. Gre za rastline s premerom do dveh centimetrov. Pri nekaterih vrstah so tolikšne še starejše rastline. Cereusi ali stebričasti kaktusi rastejo sprva zelo počasi, pozneje pa tudi za 70 centimetrov na leto. Kaktusi se večinoma razmnožujejo s semenom, opuncije, sploh tiste, ki izvirajo iz Južne Amerike, pa pretežno vegetativno, z delitvijo členkov, ki jih naokrog zlahka prenašajo živali na svoji dlaki. V Avstraliji bi bili z njimi skoraj povzročili ekološko katastrofo. Ker so za avstralske živali neužitne, so se tako namnožile, da so morali širjenje omejiti biološko – z gosenicami, ki se hranijo z njimi. Zaradi takšnih zaslug so te gosenice (kot razvojna stopnja) edina vrsta žuželk na svetu, ki so ji postavili spomenik. Ampak če se vrnem k vašemu vprašanju: tudi komercialni gojitelji so se morali sprijaz­niti, da so za gojenje novih rastlin potrebna leta. Ker procesa ni mogoče pospešiti, vzgoja kaktusov tržno ni zelo zanimiva.

Kaktuse povezujemo predvsem z ekstremnimi rastnimi razmerami. Ali ta predstava drži? Razmere tule v rastlinjaku se ne zdijo prav ekstremne.

Kaktusi zahtevajo vročo in suho klimo, čez zimo, ki je na nekaterih naravnih rastiščih zelo mrzla, pa počitek. Kalifornijski zaliv, brazilsko primorje in čilska obala so sicer toplejši predeli, imajo pa velika temperaturna nihanja med dnevom in nočjo (za mnoge vrste je tako normalen razpon od 5 do 45 ˚C). Pri gorskih niha temperatura tudi od –15 ˚C ponoči do 20, 25 ˚C podnevi. Nekaj­urno nočno temperaturo, pri kateri ti nafta v džipu zmrzne, kaktusi prenesejo. Bistvo rastlinjaka je ravno v tem, da lahko ustvari ekstreme, ki poskušajo posnemati tiste v naravi. Ker gre za rastline iz različnih naravnih okolij, poskrbim za različne razmere z izbiro nivoja (višine podesta), senčenjem, zalivanjem in substratom. Zelo občutljive dobijo zelo prepusten substrat, srednje občutljive ilovnato-humusnega, ki zadržuje vodo (poleg tega jih postavim na tla, kjer je hladneje), medtem ko so mehiški kaktusi na podestih na vrhu rastlinjaka, kjer doseže temperatura v senci celo 58 ˚C. Medtem ko je mehiške treba v tako ekstremni vročini senčiti, prenašajo drugi vročino in sončno pripeko hkrati. Različne ravni temperature v rastlinjaku pomagajo vzdrževati lopute za zračenje.

Pozimi, ko kaktusov ne zalivamo, pa imajo lahko bolj konstantno temperaturo, okrog 10, 11 ˚C. Če nimamo v prostoru toploljubnih brazilskih kaktusov ali afriških mlečkov (rod Euphorbia) in madagaskarske palme (Pachypodium lamerei), ki sodijo v širšo skupino sočnic, je lahko temperatura celo nižja.

Potemtakem je za malo bolj ambiciozne ljubiteljske kaktusarje zelo praktično, če vedo, od kod izvirajo posamezne vrste?

Vsekakor. Že omenjena madagaskarska palma ali nekatere afriške sočnice preživijo v sobni klimi, kjer je čez leto problem pičla svetloba. Tudi nekateri drugi bodo v dnevni sobi preživeli zimsko pomanjkanje svetlobe, a se bodo razpotegnili. Poznamo pa tudi prezimne kaktuse, ki prav dobro zdržijo v zunanjih skalnjakih (zanje so primerne opuncije). Za stanovanja je značilna tudi prenizka zračna vlažnost, medtem ko je ta v rastlinjakih takoj po zalivanju zelo visoka. Problematična je lahko, ker povzroča plesnjenje cvetov ali poganjkov – zbirko moramo zato pregledovati in te dele odstran­jevati. Poleg temperature je v rastlinjaku pomembno tudi zračenje, ki pri rastlinah omogoča transpiracijo ali izmenjavo vlage. Več je transpiracije, več je izmenjave plinov, uspešneje rastlina raste.

Ker kaktus nima klasičnih listov in listnih rež – s katerimi deli diha?

Vlaga in plini se izmenjujejo skozi reže na povrhnjici. Zaprejo se, ko temperatura preseže 20, 25 ˚C. Če rastlino takrat zalijemo, bo zgnila. Da se to ne bi zgodilo, potrebujejo kaktusi nižjo nočno temperaturo. Mirovanje pa sprožajo tudi drugi ekstremi, kot so izredno nizke temperature ali pomanjkanje vode v naravi.

Za kaktuse je značilen poseben proces presnove. Medtem ko pri večini rastlin dihanje in fotosinteza potekata podnevi, kaktusi dihajo ponoči, da lahko izgubijo čim več vode, medtem ko se v dnevni vročini reže zaprejo, poteka pa fotosinteza. Enako presnovo imajo tudi krasule, agave, mlečki, orhideje, lilijevke in celo družina rastlin, v katero spada vinska trta.

Kako se kaktusi v naravnem okolju, ki ga povezujemo z ekstremno sušo, oskrbujejo z vodo?

S padavinami, nekateri čilski kaktusi v Atacami, ki je med najbolj suhimi predeli na Zemlji, pa tudi s kondenzom, ki se nateče na korenine. Domnevo, da vsrkavajo vlago tudi skozi areole, organe, iz katerih izraščajo bodice, pa ni znanstveno dokazana. Kaktusi varčujejo z vodo z opisanim načinom presnove, tako kot preostale sočnice pa še zadebeljenimi organi, v katerih jo skladiščijo za čas, ko je v naravi ni. Kot vsa druga vegetacija pa rastejo načeloma tam, kjer voda je. Znana so tudi ekstremna življenjska okolja kaktusov, kjer padavin ni skoraj deset let. Rastline se na tako okolje prilagodijo. Nazoren primer je arizonski kaktus karnegija. V svojem naravnem okolju, kjer je izredno vroče, enkrat na mesec pa tudi dežuje, se normalno razmnožuje, medtem ko prenesen v kalifornijske parke, kjer je skupnih padavin več, le da dežuje na tri, štiri mesece, izredno lepo uspeva, podmladka pa ni.

Kako potem kaktuse zalivate?

Pozimi nič. Ta čas traja v rastlinjaku od sredine oktobra do srede marca (pozimi sicer selektivno zalivam sukulente, kot so krasule, mlečki in notokaktusi iz vlažnejših predelov Brazilije). Že proti koncu februarja, ko se dan hitro daljša, pa se rastlinjak tako segreje, da bi vročina nesenčene kaktuse zažgala. Takrat začnejo rasti in potrebujejo vodo. Poleti pa je zalivanje potrebno na tri tedne.

Veljajo v rastlinjaku enaka pravila kot doma?

Tu je režim zaradi krajše rastne dobe drugačen. Doma kaktuse čez zimo spravimo na počitek v hladnejši prostor, kot sta klet ali garaža, na prosto pa jih lahko prenesemo šele konec aprila ali sredi maja, ko mine nevarnost zmrzali. Prostor za zimski počitek je lahko tudi čisto brez svetlobe, saj je kaktusi v času mirovanja ne potrebujejo. Ves ta čas jih ne zalivamo.

In če stanujemo v bloku in kaktusov nimamo dati kam na hladno?

Toplota ob hkratnem pomanjkanju dnevne svetlobe v kakšni dnevni sobi nad radiatorjem res ne predstavlja ugodnih zimskih razmer zanje.

Torej je prepričanje, da bodo, če v toplem stanovanju s suhim zrakom druge lončnice ne bodo uspevale, kaktusi zagotovo preživeli, zmotno ...

Povsem. Takšne razmere denimo preživi orhideja, ki izvira iz džungle. Kaktus pa bi moral ob visoki zimski temperaturi imeti vsaj obilo svetlobe. Zimski počitek potrebujejo kaktusi tudi zato, da bi spomladi cveteli.

Obstaja torej splošno priporočilo za gojenje kaktusov, če nismo ravno zbiratelji in ne moremo zagotoviti vsaki vrsti posebnih razmer?

Recept je preprost: pred zimskim spravilom moramo kaktuse pustiti zunaj, da se zemlja dodobra osuši. V hladnem prostoru lahko zabojčke z njimi postavimo drugega vrh drugega, občasno preverimo morebitno plesnjenje. Sredi aprila jih postavimo na balkon ali okensko polico, če pod njo ni ogrevanja. V obeh primerih je pomembno, da jih prekrijemo z vrtno kopreno ali čim podobnim, da jih sonce po obdobju mirovanja v temi ne zažge. Zalivati jih začnemo šele, ko začnejo spet rasti. O tem pričajo nove bodice ali razvoj novih areol. Morda nam bodo celo naprej zacveteli, šele pozneje bomo začeli sezono zalivanja. Medtem ko lahko stojijo agave ali krasule pod milim nebom, je za kaktuse boljši prostor pod nadstreškom, saj jih padavine sperejo, da niso več tako lepi. Poleg tega imamo tako nadzor nad tem, koliko vode dobijo. Čez poletje moramo le ujeti ustrezno pogostost zalivanja. Temneje je, redkeje zalivamo; to v zaprtem prostoru pomeni približno enkrat na mesec, zunaj na tri ali dva tedna. Upoštevati pa je treba, da gredo nekateri kaktusi tudi čez poletje v mirovanje, kakor sem že omenil. Glede zalivanja pa še to: marsikdo misli, da ima kaktus, v resnici pa gre za krasulo, ki jo je treba tudi pozimi kdaj zaliti. Tisti, ki jo imajo v sobi, naj je ne zalivajo od srede oktobra – kmalu potem ko jo bodo januarja ponovno zalili, jim utegne zacveteti.

Pogosto lahko kupimo kaktuse, katerih substrat sestavlja predvsem lahka šota, ki stežka zdrži pokončno rast kaktusa? Naj rastlino presadimo?

V komercialnih rastlinjakih jih pogosto sadijo v šoto, saj je čista, ne povzroča gnitja in dobro zadržuje ter oddaja vodo. Ker bomo doma tak substrat težko obvladali, ga je dobro zamenjati. Sam kaktusom namenim tretjino vulkanskega peska, tretjino njivske ilovice, tretjina pa je odvisna od vrste: za notokaktuse, ki potrebujejo več vode, dodam šotni substrat, za mehiške apnenec, medtem ko je za žive kamenčke, ki potrebujejo zelo malo vode, dober kremen. Te rastline iz namibijskih puščav imajo ljudje izredno radi, vendar jim večinoma propadejo, ker jih prepogosto zalivajo. Zadostuje jim namreč, če jih zalijemo enkrat na leto.