"Obala bivše Jugoslavije se odlikuje po naravnih lepotah, prijetnem podnebju in kulturnih znamenitostih, zato je idealna za razvoj turizma. Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja se je začel njen intenzivnejši razvoj, ki se je usmeril k domačim, še posebej pa k tujim turistom. Turizem je postal pomembna ekonomska panoga in glavni vir tuje valute za celo Jugoslavijo. Hkrati s temi procesi se je razvijalo tudi integralno urbanistično-arhitekturno načrtovanje turističnih kompleksov, uresničevano v skladu z modernističnimi principi, pri čemer se je skrb namenjala zaščiti naravnih virov in nadzorovani gostoti pozidave," so zapisali organizatorji predavanja in razstave. Zaradi takega sistematičnega razvoja arhitekturnega in načrtovalskega znanja, se je država pripravljeno odzvala na mednarodni porast množičnega turizma v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je zgodila ekspanzija gradnje turističnih zmogljivosti. Razvoj »turističnih krajin«, ki so bile namenjene zlasti srednjemu in delavskemu razredu zahodne Evrope, domačim gostom, pa tudi turistom iz držav vzhodnega bloka, je bil strateško koncentriran na enakomerno distribuirane lokacije, tako da je ostala obala relativno redko pozidana. "Arhitektura, uresničena v obdobju socializma, je tako še danes osnova za turistično industrijo, osnovna načrtovalska izhodišča so legitimna tudi danes, posamezni kompleksi pa primeri inovativnih in skladnih arhitekturnih aglomeracij v specifičnem žanru gradnje, ki je namenjena množičnemu turizmu," so še zapisali.