Osnovni koncept pri oblikovanju avtobusnih nadstrešnic je, kot so zapisali v sporočilu za javnost, zasledoval dva cilja. "Navzven mora biti postaja robustna, odporna proti vremenskim vplivom, hkrati pa mora povzemati obliko skromne kozjanske hiše, ki je nizka in ima strmo dvokapno streho. Navznoter pa mora biti topla in mehka, tako kot je kozjanska krajina," pravijo v arhitekturnem biroju Urbanisti. To dvojnost so uporabili tudi pri materialih. Notranjost postaje je v celoti izdelana iz macesnovih letvic, ki so po notranji krožnici nanizana druga ob drugi, zunanjost pa je iz robustne pločevine, ki najbolje kljubuje času. Nadstrešnice so zanimive tudi ponoči, zaradi vgrajene osvetlitve. Ta je izvedena z LED trakovi, ki so vrezani v macesnove letvice. Znotraj nadstreška je skrit akumulator, na strehi pa so sončne celice, obrnjene proti jugu, ki dajejo dovolj energije za osvetlitev.

Ob zasnovi postajališč so, kot so zapisali, upoštevali tudi načela trajnostne zasnove. Že sama pojavnost postajališč je trajnostna, saj vabi popotnike k uporabi javnega potniškega prometa. Materiali so naravni in jih je možno po letih uporabe v celoti reciklirati. Kot še pravijo avtorji, je nov tipiziran nadstrešek v kozjansko krajino vnesel nekaj novega, dodanega. Predvidoma bo vseh nadstreškov več kot petdeset. Morda bo to spodbudilo tudi uporabo javnega prevoza, ki je v teh krajih v glavnem omejen na šoloobvezne otroke in starejše ljudi. Z upadom uporabe avtobusa v začetku devetdesetih let je upadala tudi uporaba avtobusnih postajališč in smiselnost nadstreškov.