Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Na obisku: Naravno je najboljša izbira

Irena Verstovšek si ob popoldnevih in vikendih obleče belo haljo, nadene zaščitne rokavice in se loti mešanja izbranih maščob, baze, vode, eteričnih olj in ekoloških rastlinskih sestavin. Rezultat: naravno milo, ki se sicer ne peni tako kot industrijsko, a je do kože veliko bolj prijazno.

Nikoli se ni aktivno ukvarjala s športom, a je v osnovni šoli uspešno zastopala barve šole v vseh športih na vseh občinskih tekmovanjih. Zdaj je profesorica športne vzgoje in osnovnošolcem na eni od ljub­ljanskih osnovnih šol poleg ljubezni do gibanja predaja tudi svoje znanje o zdravem življenjskem slogu. Ta poleg gibanja vključuje zdravo prehrano in s tem skrb za kožo, ki je naš največji organ. »Zelo pomembno je, kaj dajemo na kožo. V kozmetični industriji je vse preveč kemije in umetnih dodatkov, sintetično pridobljenih spojin, ki dokazano škodijo zdravju,« začne pogovor Irena Verstovšek v improvizirani izdelovalnici naravnih mil v gospodarskem poslopju na ekološki kmetiji njenih staršev na Bojsnem pri Brežicah. Improvizirani zato, ker kuhinjo, v kateri stoji zidani štedilnik na drva, družina sicer uporablja v druge namene, a jo sogovornica postopoma preureja.

Da sintetične spojine niso dobre za kožo, je boleče in srbeče občutila na lastni koži tam nekje ob koncu srednje šole. »Vedno sem kupovala gel za prhanje v večji embalaži, in ko je v njej ostala le še majhna količina, me je po prhanju vsakokrat srbelo vse telo. Zaradi srbečice nisem mogla spati, praskanje, ki se mu nisem mogla upreti, pa je vse skupaj še poslabšalo. Na koži so se pojavili mehurčki, podobni koprivnici. Izginili so šele po nekaj urah in po tem, ko sem se temeljito oprhala le z vodo,« se spominja sogovornica. Podobne težave je imel tudi njen partner. Mehurčkov sicer ni bilo, a koža ga je srbela in skelela, kot bi vanjo zabadal na tisoče drobnih iglic. Opustitev mehčalca za perilo ni dala rezultatov, prav tako ne zamenjava pralnega praška. Težave so izginile šele, ko sta začela uporabljati kakovostno naravno milo.

Lastna izkušnja jo je spodbudila, da je ob koncu študija naravna mila začela izdelovati sama. Prebrala je ogromno literature s tega področja, iskala informacije po svetovnem spletu in znanje nabirala na različnih delavnicah. Z usvajanjem teoretičnega znanja ni bilo težav, malce pa se je zapletlo v praksi, saj izdelovalci naravnih mil neradi razkrijejo sestavine in njihove količine: »Do končnih receptov sem morala priti sama, s preizkušanjem. Odmerke sestavin sem prilagajala tako dolgo, dokler nisem bila zadovoljna z učinkom mila.«

Prva mila je izdelala zase in za part­nerja, nato so jih preizkusili drugi družinski člani. Ko so njene izdelke dobro sprejeli še prijatelji, je v njej začela zoreti ideja, da bi se z izdelovanjem mil lahko ukvarjala bolj resno. Pred kratkim je pridobila ekološki certifikat, ki potrjuje, da je najmanj 95 odstotkov sestavin v njenih milih ekološkega izvora. »Vse sestavine, od olj in maščob do zelišč in začimb, kupujem pri preverjenih slovenskih dobaviteljih. Le eterična olja, ki se dodajajo v zelo majhnih količinah, niso nujno z oznako ekološka. Takšna je tudi zelo težko dobiti. Vsekakor pa morajo biti kakovostna, drugače se sestavine med seboj ne povežejo dobro in se milo, po domače rečeno, skisa,« pojasni Verstovškova, medtem ko na mizi razvršča sestavine, iz katerih bo naredila cimetovo milo. Cimet je izbrala zato, ker se v teh predprazničnih dneh njegov vonj širi v marsikaterem domu, pa tudi zato, ker bo imel končni izdelek zaradi njegove barve zanimiv vzorec.

Za izdelavo cimetovega mila potrebujemo kokosovo in palmovo maščobo, hladno stiskano oljčno olje, sončnično olje, eterično olje cimeta, ekološki cimet v prahu in prav tako ekološke klinčke v prahu, destilirano vodo ter lužni kamen (natrijev hidroksid) v luskah. Sestavine so do grama natančno odmerjene, kar je pri tako majhnih količinah končnega izdelka (dvanajst stogramskih koščkov mila) zelo pomembno. »Pri kilogramski mešanici se pozna vsak odvečni ali manjkajoči gram posamezne sestavine,« pravi Irena Verstovšek in tako kot drugi mojstri zadrži zase podrobnosti glede odmerjenih količin.

Preden je na zidani štedilnik postavila posodo s kokosovo in palmovo maščobo, ki ju je treba pred nadaljnjo uporabo razpustiti, je oblekla belo haljo, si nadela zaščitne rokavice in masko. Ta je nepogrešljiva, ko se loti mešanja lužnega kamna z destilirano vodo v plastični posodi. Zakaj, sva s fotografom občutila nekaj minut pozneje, ko naju je kljub na stežaj odprtim vratom v nosu in grlu začelo praskati – lužni kamen je namreč hitro hlapljiva baza. Posodo je nato postavila v korito, napolnjeno s hladno vodo, saj se mora mešanica, ki se je zaradi kemične reakcije v trenutku segrela na 79 stopinj Celzija, ohladiti na 40 stopinj Celzija. »Mila izdelujem po hladnem postopku, da se hranilne snovi v oljih in maščobah ohranijo in na kožo delujejo negovalno,« pojasni Irena Verstovšek in doda, da temperatura sestavin ne sme biti nikoli višja od 40 stopinj, zato jo med delom večkrat preveri z IR-termometrom.

Na ustrezno temperaturo ohlajeno mešanico destilirane vode in lužnega kamna je dodala stopljeni maščobi, dolila še oljčno in sončnično olje ter s paličnim mešalnikom dobro zmešala. Nato je dodala še presežek oljčnega olja: »Oljčno olje je tisto, zaradi katerega ima milo negovalni učinek. Hladno stiskano je najboljše za kožo, vsebujejo ga tudi izdelki za nego otroške kože, je pa tudi sestavina marsejskega mila, ki je namenjeno ljudem z najbolj občutljivo kožo in alergijami. Lahko bi dodala tudi druga olja in masla, na primer karitejevo, vendar ga v tem receptu ni.« Je pa uporabila eterično olje cimeta, ki deluje antibakterijsko in hkrati poskrbi za prijeten vonj končnega izdelka.

Del zmesi, v kateri se med mešanjem že začne proces umiljenja (tako imenovana saponifikacija se sicer konča v približno mesecu dni, ko milo dozori), je odlila v stekleno posodico in ji dodala cimet ter klinčke. Rjavkast prah je nežno obarval zmes. V lesen kalup, obložen s peki papirjem, je najprej vlila neobarvano mešanico, nato pa počasi še obarvano, ki jo je vmešala z leseno paličico, pri čemer se je risal nežen vzorec. »Če želim, da ima končni izdelek posebno obliko, uporabim silikonske modelčke, za koščke običajnih oblik pa lesen kalup. Če bi bil prozoren, bi pozneje lahko opazovali fazo geliranja, ko postane zmes skoraj prozorna,« med mešanjem pojasnjuje sogovornica. Končni videz bo milo dobilo po 24 urah v kalupu, ki mora biti v tem času pokrit, da njegova vsebina ohrani čim bolj enakomerno temperaturo. Nato ga bo vzela iz kalupa in razrezala, sledi pa faza zorenja mila v suhem prostoru, na približno 20 stopinjah Celzija, ki traja približno mesec dni.

Končni izdelek je povsem naraven, brez škodljivih umetnih dodatkov, barvil in konzervansov. »Glede na to, da nam narava ponuja toliko kakovostnih sestavin, res ne vidim razloga za uporabo mil s sintetičnimi sestavinami, pa čeprav so dostopna v različnih oblikah, vonjih in barvah,« sklene Irena Verstovšek, trdno prepričana, da je naravno milo najboljše, kar lahko ponudimo svoji koži.

Arhiv revije Deloindom+.