Kako se je pravzaprav začelo sodelovanje s Kolpo?

Šlo je za večji projekt sodelovanja med industrijo in institucijami znanja ob finančni podpori Sklada za regionalni razvoj in Tehnološke agencije Slovenije. Poleg ALUO je sodelovala še Biotehniška fakulteta, v konzorciju pohištvene industrije pa so bili poleg nosilca projekta Bresta še Kolpa, Tom, ki je pozneje odstopil zaradi stečaja, Svea in Silvaprodukt. Na naši akademiji je pri oblikovanju multifunkcionalnega pohištva sodelovalo 52 študentov in nastalo je 56 konceptov. Kolpa in Svea sta se med temi odločili realizirati mojo kopalnico Flat Form in kuhinjo Cresco, ki jo je zasnoval sošolec Klemen Smrtnik. Ko so mojo zamisel sprejeli, smo jo predebatirali in ugotovili, kaj bo treba dopolniti in morebiti spremeniti. Potem je nekaj časa vladalo zatišje, nekega dne pa so me poklicali, da je stvar izdelana. In to skoraj brez sprememb! Kopalnico sem v živo videl razstavljeno šele v Brestu, v Kolpi pa so se naknadno odločili, da jo bodo predstavili na pohištvenem sejmu in jo prijavili celo na Top ten.

Kako je bilo, ko so se podobe z računalnika spremenile v tridimenzionalne objekte?

Veselil sem se kot majhen otrok. Še zdaj me zmrazi, ko se spomnim elektronskega pisma, v katerem so mi zapisali, da so v priponki tudi fotografije izdelkov. Nisem vedel, kaj bom videl. Povedali so mi, da so mojo zamisel uresničili v 90 odstotkih, torej kje bo manjkalo tistih 10 odstotkov? Ko sem odprl fotografije, sem bil povsem navdušen! Poslal sem jih vsem bližnjim in prijateljem. Nekaj takega ti vlije toliko motivacije, da bi kar sedel ter ustvarjal in ustvarjal. Nora izkušnja, za katero se mi zdi, da bi jo moral imeti vsak študent. Na fakulteti spoznaš en vidik, šele ko prideš v proizvodnjo, pa tudi, kako vse skupaj deluje. Pika na i je bila še lepa predstavitev na sejmu in ne nazadnje uvrstitev med Top ten.

Je sodelovanje rodilo še kakšen nov projekt?

Že v začetku sva se super ujela s Kolpino hišno oblikovalko Gordano Marinko, s katero sva se tudi spoprijateljila. Zdaj se pogovarjamo še naprej, vendar se še nismo še nič dokončno dogovorili. Mislim, da smo bili vsi malo presenečeni nad uspehom oziroma nad uvrstitvijo med deset najboljših. Projekt je dajal vtis, češ študent bi rad uresničil neke nore ideje, zato me sprva nihče ni jemal preveč resno. Naredili smo dogovorjeno znotraj projekta, potem pa ugotovili, da vse skupaj le ni tako zelo amatersko.

Pa odzivi obiskovalcev?

V bistvu so se delili v dve skupini. Nekateri niso vedeli, kaj smo hoteli povedati s takšno zasnovo kopalnice, drugi so se navduševali ravno nad njeno drugačnostjo, vizionarstvom, ki v slovenski pohištveni industriji ni ravno pogosto. Prvotna zasnova je bila še bolj drzna, saj sem si namesto pipe zamislil, da bi voda pritekla kar iz opne iz kerrocka kot iz slapa in da bi vse skupaj delovalo na tipala. Mislim, da je pomembno, da se proizvajalec pokaže s čim povsem novim, drznim – to denimo dobro vedo v avtomobilski industriji. Na avtomobilskih salonih so predstavljeni takšni avtomobili, za katere proizvajalci vedo, da se nikoli ne bodo vozili po cestah. A njihovo sporočilo je jasno: znamo gledati v prihodnost.

Koliko časa pa je preteklo od razpisa do uresničitve?

Vse skupaj je trajalo dve leti, intenzivno pa smo delali v zadnjem letu, kar je precej časa.

Vas to preseneča?

Kot oblikovalcu se ti zdi po eni strani neverjetno, da za uresničitev zamisli preteče toliko časa. Čim prej bi jih bilo treba spraviti na trg, saj te drugače že jutri lahko kdo prehiti s podobno idejo. Izredno pomembna se mi zdi hitra odzivnost. Res pa je, da vsaka stvar zahteva svoj čas.

Kaj natanko ste morali v fazi realizacije spremeniti?

Umivalni pult, kakršnega sem zasnoval, nikoli ne bi stal. Zato so ga morali statično dovršiti. Zadaj so vstavili prekat in steno, kot že rečeno, so se namesto za tipala in iztekanje vode neposredno iz pulta raje odločili za pipo. Zdaj se pogovarjamo, da bi vseeno sledili prvotni zamisli, ki vsemu skupaj daje pomen. Umivalnik deluje, kakor da bi se pred tabo odprl, zato se mi zdi neločljivo, da voda priteče kot iz slapa. Tudi osvetlili bi ga lahko. Ena od podrobnosti, ki jo je treba odpraviti v nadaljevanju, je tudi preoster notranji rob kopalne kadi.

Kaj pa funkcionalnost tega umivalnika? Kako se lotiti čiščenja vodnega kamna, ki se nabira pod lupino?

Čiščenje ni problem, je pa gotovo manj praktično kot pri običajnih umivalnikih. Toda če bi oblikovalec vedno razmišljal tako konservativno, bi se držal le stekla, ki je že videti kot poškropljeno z vodnim kam­nom, in bi vedno izbiral le svetlo rumene ploščice, na katerih se umazanija najmanj vidi. Treba je vedeti, da takega izdelka ni pripravljen kupiti vsakdo. Veliko je že, da se proizvajalec z njim pokaže. Vse velike znamke tako gradijo svoj imidž. Tudi sedežne garniture, ki je objavljena v oglasu, ne kupi večina, saj je navadno zelo draga, a bo kupec prav zaradi oglaševane kupil katero drugo istega proizvajalca.

Koga nagovarja vaš izdelek?

Vse, čeprav je za marsikoga preveč drzen. Treba je vedeti, da je tudi pult z umivalnikom, ki je videti kot iz enega kosa, sestavljen iz prefabriciranih elementov z nevidnimi spoji. S tem postane cenovno dostopnejši, hkrati pa omogoča izdelavo po meri. Elementi so popolnoma prilagodljivi, tudi višina, kar je najbrž pomembno za družine z majhnimi otroki. Ko zrastejo, dokupiš višje noge.

Se je predstava o kerrocku, preden ste se lotili oblikovanja, kaj razlikovala od te, v kateri ste ga spoznali pozneje?

Prav zaradi kerrocka, katerega oblikovne možnosti so tako rekoč brezmejne, sem se odločil, da bi zasnoval nekaj za Kolpo. Ker se mi je zdelo, da za moj oblikovalski slog omogoča največ. Na trenutke, še preden sem vedel, kaj bo v resnici nastalo, sem si rekel, joj, ali nisem morebiti pretiraval! V resnici sem hotel ravno z obliko pokazati lastnosti tega materiala. Če je fleksibilen, zakaj ne bi tega pokazali? Tako tudi umivalnik deluje, kakor da je razpet na dva dela, kar ga naredi kaj dinamičnega. Daje občutek, kot da se odpre pred tabo, hkrati pa zaščiti ogledalo pred pršenjem vode.

Zelo rad eksperimentiram in iščem kontraste, predvsem pa povezave med njimi. Te mehke, organske oblike sem namenoma kombiniral s statičnimi kvadrati, ki nekako prizemljijo vso zadevo: masivna in ostra noga, ostra tramova pod kopalno kadjo ... Tudi za police se zdi, kakor da so prebodle opno iz kerrocka. Kako ustvariti funkcionalno kombinacijo dveh povsem različnih materialov, hkrati pa jima dopustiti, da ohranita svoj značaj, in kaj se zgodi vmes – to se mi zdi najbolj navdušujoče pri oblikovanju. Največ mi pomeni oblika, četudi je to skregano s poslanstvom oblikovalca. Izdelku zato najprej določim obliko, šele potem iščem, kako bi v njej najbolje izpeljal funkcijo. Prav z oblikami se najbolj po­igravajo vsi uspešni oblikovalci, če je stvar še smešna, še toliko bolje. To da predmetu dušo. Pomembna je zgodba.

Najbrž je najprej nastal umivalnik in je bil izhodišče tudi za vse druge elemente?

Da, točno tako.

Je bilo katerega od njih posebej težko zasnovati?

Ko se je umivalnik postavil, se je vse naprej samo logično nadaljevalo. Edino kopalna kad je nastala pozneje, ko so v Kolpi ugotovili, da bi v tem programu želeli imeti tudi ta element.

Katero področje oblikovanja vam je najbližje?

Oblikovanje notranje opreme, čeprav se mi zdi, da bi svoje zamisli lahko pretopil bodisi v stol bodisi v hišo. Prav zato smo s tremi prijatelji ustanovili studio Desnahemisfera. Težko bi se odločil samo za eno panogo v oblikovanju, saj sem prepričan, da je oblikovalski proces plodnejši, če ne veš ravno vsega. Če veš, kje so tvoje meje, se tam najbrž tudi ustaviš.