Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zaščita lesa na prostem: Osvežitev potrebna vsaka tri leta

Les na prostem je ves čas izpostavljen različnim vremenskim vplivom in drugim zunanjim dejavnikom. Da bi upočasnili njegovo staranje in propadanje, ga je treba ustrezno impregnirati z biocidi in zaščititi s premazom. Pomlad je idealna za osvežitev lesenih površin.

Površinsko zaščito močno izpostavljenega lesa je načeloma treba obnoviti na približno dve do štiri leta. Stanje zaščitnega premaza najlažje preverimo tako, da na površino kanemo kapljico vode, in če se zelo hitro vpije ter povzroči velik moker madež, je potreben nov nanos. Trajnost premaza je odvisna od številnih dejavnikov – kakovosti zaščitnega sredstva, števila oz. debeline nanosov, vrste in kakovosti lesa, močan vpliv pa ima tudi lega lesenega elementa – bolj ko je obrnjen proti jugu ali zahodu, bolj je izpostavljen propadanju, pojasnjuje Majda Verovšek, vodja razvoja v podjetju Belinka Belles.

Navadno je dovolj, da površino pomijemo z vodo, ki ji dodamo malo detergenta, osušimo, rahlo obrusimo ali skrtačimo za boljši oprijem in nanesemo nov sloj premaza. Praviloma zadostujejo dva do trije nanosi, odvisno od vrste zaščitnega sredstva. Obstojnost premaza lahko podaljšamo, če površino leto pozneje premažemo še z enim tankim slojem in tako saniramo vse poškodbe in mikrorazpoke, ki so medtem nastale, svetuje sogovornica.

Glede na to, kakšen videz lesene površine želimo doseči, izberemo lazurni premaz, pri katerem tekstura lesa ostane vidna, ali prekrivnega, ki naredi debelejši sloj in strukturo lesa popolnoma prekrije, primeren pa je predvsem za obdelavo lesa, ki je slabšega videza ali če želimo dekorativni premaz močne barve. Lazure so paroprepustne, zato kljub velikim temperaturnim nihanjem na prostem ne pokajo in se ne luščijo. Nasprot­no prekrivni premazi niso paroprepustni, so bolj vodoodbojni, a zato tudi pogosteje pokajo, se luščijo in odstopajo od površine. Obe vrsti sta lahko narejeni na vodni osnovi ali na osnovi organskih topil.

Kemična zaščita

Prepričanje, da so premazi, narejeni na osnovi organskih topil, učinkovitejši, že dolgo ne velja več. Verovškova pojasni, da obstojnost zaščitnega sredstva ni toliko odvisna od tega, ali so učinkovine, običajno smole, raztopljene v vodi ali organskem topilu, ki sta le medija za prenos učinkovin na površino in med sušenjem nanosa izhlapita, ampak od kakovosti veziva, iz katerega je narejeno sredstvo.

Do zdravja in okolja so prijaznejši premazi na vodni osnovi, ki so praviloma brez neprijetnega vonja, poleg tega se hitreje sušijo, kar omogoča, da v enem dnevu nanesemo več slojev. Preprostejše je tudi čiščenje pripomočkov, saj jih operemo z detergentom in tekočo vodo. Premazi na osnovi organskih topil po drugi strani omogočajo nanos tudi pri nižji temperaturi ozračja (celo pri dveh stopinjah Celzija), ker pa se sušijo bistveno počasneje (posamezni sloj približno 24 ur), imamo več časa, da popravimo morebitne nepravilnosti (če premaz steče). Imajo izrazito neprijeten vonj, prav tako so trdovratnejši za čiščenje, saj moramo za to uporabiti dražeča čistila.

Sogovornica priporoča, da nerazredčen premaz s čopičem ali valjčkom enakomerno nanašamo vzdolž letnic. Najprimernejša temperatura za delo je med 15 in 25 stopinjami Celzija, izogibamo pa se delu na močnem soncu in takoj po dežju.

Naravna zaščita

V zadnjih letih se čedalje bolj uveljavlja tudi zaščita lesa z oljem, zaradi katerega je material prijeten na otip, dobi svilnat sijaj, njegova površina pa ostane prepustna. Tak­šni pripravki so primerni za odpornejše vrste lesa, uporabljajo pa se predvsem za premazovanje vrtnega pohištva in pohodne površine.

Po besedah Aleksandra Mikuša iz podjetja Samson Kamnik med naravnimi olji zagotavljata zadostno zaščito lesa na prostem zlasti tungovo olje in olje, narejeno na osnovi obnovljivih rastlinskih olj. Za zaščito jedilnih miz in otroških igral sogovornik priporoča balzam za les, ki poleg olj vsebuje še naravne voske. Ta premaz je leta 2014 pri Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano uspešno prestal tudi testiranja za neposredni stik s hrano.

Bistvena prednost naravnih olj je, da ne zaprejo površine lesa, oljni premaz pa se skupaj z lesom krči in razteza ter zato ne razpoka. Po Mikuševih besedah pri zaščiti lesa z olji velja pravilo manj je več – naredimo več nanosov v tankih slojih. Olje nanašamo s krpo ali čopičem na suho, očiščeno in po potrebi obrušeno leseno površino. Pomembno je, da odvečno olje, ki ostane na površini, temeljito obrišemo. Posamezni sloj naj se suši vsaj 24 ur. Za optimalno zaščito so priporočljivi vsaj trije nanosi, po sogovornikovih besedah pa jo je treba obnoviti na približno dve do tri leta.

Zaščita lesene terase

Les se zadnja leta zelo pogosto uporablja tudi kot talna obloga na zunanjih terasah. Najbolj priljubljeni so tik, ipe, cumaru, iroko, sibirski macesen, tiger wood, angelim amargoso ter toplotno obdelan les nekaterih drevesnih vrst, na primer jesena. Vse naštete vrste vsebujejo dovolj lastnih zaščitnih sredstev (olj in kislin), da ne potrebujejo posebnega vzdrževanja in lakiranja, pojasni Andreja Voglar iz podjetja Vogart. Za ohranjanje naravne barve teraso enkrat na leto premažemo z oljem, svetuje sogovornica in priporoča specialna olja z naravnimi pigmenti – ti varujejo les pred UV-žarki in drugimi vremenskimi vplivi. Tudi v tem primeru se olje nanaša na suh les, v tankem sloju in v smeri lesnih vlaken.

Katja Žnidar