V zadnjih letih se je marsikdo spraševal, kako lahko Slovenija kot ena najbolj gozdnatih držav v Evropi ves svoj les poceni izvaža v tujino, nazaj pa uvozi drage izdelke iz lesa. Takšna nesmotrna praksa naj bi se z ustanovitvijo novega štajersko-pomurskega lesnega centra s sedežem v Mariboru končala. Kakšne so prednosti in prihodnost novonastale družbe, so na sedežu podjetja na Limbuški cesti v Mariboru spregovorili izvršni direktor holdinga Marles Martin Nose, direktor podjetja Marles hiše Bogdan Božac in direktor Gozdnega gospodarstva Maribor Marjan Verdnik.

Da bi izboljšali okoliščine upravljanja in izkoriščanja državnih gozdov, racionalizirali poslovanje in stroške ter se prilagodili novi zakonodaji, predvsem pa zaradi zaostrenih razmer na trgu lesno-predelovalne panoge, sta se podjetji odločili, da bosta združili poslovne in kapitalske moči na tak način, da je podjetje Marles vstopilo v lastniško strukturo Gozdnega gospodarstva Maribor oziroma je odkupilo kontrolni delež podjetja (23,15 odstotka). Eden izmed razlogov je tudi, da se naslednje leto iztekajo koncesije za upravljanje državnih gozdov. »Pripravljajo se namreč spremembe zakonodaje, ki bo postavila nove pogoje organiziranosti, če bodo družbe želele kandidirati za koncesijo za upravljanje in koriščenje državnih gozdov,« pojasnjuje Martin Nose.

V lanskem letu je Gozdno gospodarstvo Maribor, katerega območje delovanja obsega 232.000 hektarjev gozdno-gospodarskih zemljišč (tudi 69.000 hektarjev gozdov v zasebni lasti in 18.000 hektarjev državnih gozdov) ustvarilo za 532.000 evrov izgube, in to kljub temu, da je na leto posekalo do 150.000 kubičnih metrov državnega lesa ter odkupilo 35.000 kubičnih metrov lesa od zasebnikov. Novonastala združena družba, ki bo zaposlovala 330 ljudi, pa naj bi po predvidevanjih ustvarila 27 milijonov evrov prihodkov.

Združena družba oziroma lesni center naj bi spremenil slabe razmere, ki vladajo na področju lesno-predelovalne industrije pri nas, saj bo zaobjemal celotno pot lesa od sečnje do končnih izdelkov z dodano vrednostjo, kot so Marlesove hiše in stavbno pohištvo. Razlika v ceni med žaganim lesom in končnim izdelkom je namreč lahko tudi do tridesetkratna - cena kubičnega metra lesa je 90 evrov, cena lepljencev iz tega lesa znese že 300 do 400 evrov, medtem ko cena oken iz kubičnega metra lesa dosega že ceno 3000 do 4000 evrov.

Lesni center bo k sodelovanju vabil tudi vse preostale lesno-predelovalne obrate iz severovzhodnega dela države, od Slovenskih Konjic, prek Rogle in Pohorja, do Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Želja je tudi, da bi postal tudi vzorčni center za državo, prek katerega bi lahko pristojno ministrstvo testiralo in uvajalo nove projekte in zamisli, hkrati pa bi bil za zgled drugim podjetjem, ki se bodo lotevali podobnih projektov. Zato od države pričakujejo odprtost za nove pobude, razumen zakonodajni okvir in podporo pri izgradnji dodatnih zmogljivosti. Logistika že obstaja, saj so proizvodno-skladiščne lokacije blizu razpoložljivih naravnih virov ob Pohorju, podjetji imata veliko tehnološko in strokovno usposobljenega kadra, ne manjka niti kapital. »Prvi cilj je prilagajanje na spremenjene tržne razmere, obvladovanje stroškov, iskanje sinergij in na koncu boljši tržni rezultat,« je za konec dodal Martin Nose.