Cene fosilnih goriv in elektrike na svetovni ravni letijo v nebo, zaradi vojne v Ukrajini pa postaja vprašanje dostopnosti energentov za Evropo najusodnejše doslej. Okoljskim zavezam, ki temeljijo na dramatičnem zmanjšanju toplogrednih plinov (CO₂) in povečanju deleža obnovljivih virov energije (OVE), se pridružuje spoznanje o nujnosti samooskrbe z energijo. V intervjuju z dr. Henrikom Gjerkešem, ki se posveča področju trajnostne energije, smo iskali odgovore, kaj lahko pri tem naredimo državljani, ali bomo v prihodnje zmogli stroške za ogrevanje stanovanj in kako se znajti v tako spremenljivih razmerah, ko se zdi, da nam niti država ne kaže jasne smeri.

Segrevanje ozračja in geostrateške razmere zahtevajo od držav in posameznikov smotrne odločitve. Državljani imamo največji vpliv na to področje pri izbiri energenta za novogradnje družinskih hiš, pri zamenjavi dotrajanega ogrevalnega sistema ali obnovi stavb. Katere vrste energentov so najprimernejše za novogradnje in obnovljene stanovanjske hiše?

Pri odgovoru ni dilem: tako za novogradnje kot obnovljene hiše je stroškovno in okoljsko najboljša odločitev ogrevanje s toplotno črpalko (TČ) ali kotlom na biomaso, s katerima lahko ogrevamo tako prostore kot top­lo vodo, z dvosmerno TČ pa lahko prostore tudi ohlajamo. Odločitev o ogrevalnem sistemu je treba pretehtati glede na značilnosti stavbe in zmožnosti ljudi, ki živijo v njih. Trajnostna nadgradnja TČ, ki jih postavljam na prvo mesto, je povezana s sončno elektrarno, s katero lahko postanemo energijsko samooskrbni in si ob sedanji zakonski ureditvi korenito zmanjšamo račun za vso v gospodinjstvu porabljeno električno energijo. Mesečni stroški za elektriko se tako zmanjšajo, da skupaj z obrokom za odplačilo kredita za sončno elektrarno v povprečju ne presegajo stroškov za električno energijo, ki smo jih plačevali pred priklopom elektrarne v omrežje.

Lahko prednosti teh rešitev podrobneje razložite?

Ogrevanje z lesno biomaso in TČ je, če upoštevamo stroške skozi celotno obdobje uporabe, med najcenejšimi in cenovno najstabilnejšimi energetskimi viri. Poleg tega predstavlja biomasa povsem obnovljiv vir energije, TČ pa delujejo z visokim deležem obnovljive energije iz okoliškega zraka, zemlje ali podtalne vode. Kolikšen delež OVE proizvede TČ, je odvisno od letnega grelnega števila (SCOP) in deleža elektrike iz OVE v elektroenergetskem sistemu. V Sloveniji sodobna TČ zrak/voda greje z več kot 80 odstotkov OVE.

Pomen OVE je v tem, da Zemljinega ozrač­ja ne obremenjujejo s toplogrednimi plini (CO₂), ki veljajo za vzrok dviganja temperature. Pri lesni biomasi sta tudi pri idealnem zgorevanju produkta CO₂ in vodna para, podobno kot pri fosilnih gorivih, vendar vel­ja les za ogljično nevtralen energent, saj ga drevesa rabijo za rast in vzamejo iz ozračja. Najbrž ni splošno znan podatek, da se pri razpadu lesa v atmosfero sprošča praktično enaka količina CO₂ kot pri njegovem zgorevanju. Poleg tega ogrevanje z biomaso pomaga premagovati energetsko revščino, saj je ljudem dostopen energent, sploh če imajo kaj gozda.

Lahko ob sedanjih cenah energentov in ceni ogrevalnih naprav razporedite vire ogrevanja, primerne za stanovanjske hiše? Kateri so najugodnejši in ali pričakujete, da se bodo razmerja spremenila?

Večina ogrevalnih sistemov, ki uporabljajo OVE, je imela pri nas že doslej kratkoročno in dolgoročno bolj stabilno in nižjo ceno kot fosilni energenti. Pričakovati je, da bodo te razlike v prihodnje še izrazitejše zaradi naraščanja cen fosilnih energentov z zemeljskim plinom na čelu, kar zelo draži tudi električno energijo v Evropi. Velja pripom­niti, da nas cenovni pretresi, ki bodo po­sledica vojne v Ukrajini, doslej sploh še niso doleteli v polnem obsegu.

Zgovorna je primerjava cene toplotne energije na osnovi cene pogostih energentov iz letošnjega marca v Sloveniji. Cena toplote zajema ceno energenta, povprečne stroške dostave, omrežnino ter vse davke in prispevke. Ceno enote toplote iz najpogostejših energentov smo primerjali s ceno toplote iz TČ s SCOP 3,5 (njena referenčna vrednost je 100 %). Od nje sta cenejša le TČ v kombinaciji s sončno elektrarno, ki dosega 28 % referenčne cene, in ogrevalni sistem na sekance (43 %). Dražja so drva (110 %), peleti (131 %), zemeljski plin (145 %), kurilno olje (291 %), utekočinjeni naftni plin (400 %) in električno uporovno ogrevanje, ki ga predstavljajo npr. kaloriferji in IR-ogrevanje (408 %).

Pri tem je treba poudariti, da v ceni nismo upoštevali finančnega bremena onesnaževanja. Predlog zakonodajnega paketa EU s tega področja, ki je v usklajevanju med državami članicami, namreč predvideva, da se bo zaračunavanje onesnaževanja okolja pri porabi energije v obliki emisijskih kuponov (EU-ETS) razširilo tudi na področje stavb in prometa, kar bo podražilo vse vire energije razen OVE.

Ali Slovenija takšno odločanje o izbiri OVE za gospodinjstva, kot ste ga priporočili, podpira? Zdi se, da smo državljani pri razumevanju kompleksnih sprememb prepuščeni samim sebi, zlasti ker ni jasne strategije za prehod na zelene vire energije.

Država mora odločno, če je treba, tudi dramatično izpostaviti, kako zahteven cilj nas čaka: zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za več kot 55 odstotkov do leta 2030. In narediti izvedljiv načrt. EU je namreč še pred lansko konferenco OZN o podnebnih spremembah v Glasgowu, na kateri se je veliko držav zavezalo k varovanju gozdov, zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in zmanjševanju rabe premoga, da se v skladu s pariškim sporazumom temperatura na našem planetu ne bi povečala več kot za 1,5 °C, zastavila ambiciozen zakonodajni paket Pripravljeni na 55 (Fit for 55). Temelji na radikalnih omejitvah izpustov toplogrednih plinov v vseh sektorjih. Cilj, da bi jih do leta 2030 zmanjšali za 55 odstotkov, se je še pred uskladitvijo med članicami izkazal za preskromnega – po ocenah strokovnjakov bi jih morali zmanjšati vsaj za 65 odstotkov. O zahtevnosti novih ciljev govori podatek, da smo si v Sloveniji v neETS sektorjih do leta 2020 zadali zmanjšanje emisij za 9 odstotkov glede na leto 2005.

Na planetu še vedno uporabimo 80 odstotkov fosilnih energentov za energetske po­trebe, se je pa zaradi manjšega povpraševanja (pandemija) delež OVE leta 2020 povečal, predvsem pri proizvodnji električne energije. V Sloveniji skupni delež OVE znaša 24 odstotkov, v EU 22, cilj do leta 2030 je 40 odstotkov. Da pa se ozračje ne bi ogrelo več kot za 1,5 °C, bi se moral skupni delež OVE do konca desetletja v EU dvigniti nad 50 odstotkov.

Če se vrnem k vašemu vprašanju, si sicer država prizadeva na različne načine informirati in usmerjati ljudi, za energijsko prenovo stavb in OVE namenja subvencije in izvaja številne druge ukrepe. Brez dvoma je eden pomembnejših tudi projekt Life IP Care4Climate pod vodstvom ministrstva za okolje in prostor. V okviru projekta na Gradbenem inštitutu ZRMK med drugim izobražujemo strokovnjake o zelenem prehodu v nizkoogljično družbo, ki pridobljeno znanje širijo naprej skozi projekte in svetovanja ljudem pri tej, kot ste rekli, kompleksni problematiki.

!!galerija!!

Na eni strani imamo zeleni prehod, na drugi pa tudi ljudi, ki so se pri nujni zamenjavi ogrevalnega sistema prisiljeni ozirati na čim nižjo investicijo in trenutno najcenejši energent.

Najcenejši sistem za ogrevanje prostorov je TČ zrak/zrak (t. i. split ali multi-split klima), ki ima tudi nizke obratovalne stroške. Takšen sistem ne potrebuje razvodnega sistema in grelnih teles, moramo pa preveriti, ali nam toplozračno ogrevanje ustreza. Drugi takšen primer so kotli, ki so (bili) že v osnovi namenjeni tudi za kurjenje drv. Pri njih je zamenjava kurilnega olja relativno preprosta, investicija v razvod toplote po stavbi ni potrebna, tudi v pripravo sanitarne vode ne. Da bi bilo ogrevanje na drva energijsko učinkovito in okoljsko sprejemljivo, pa morajo biti izpolnjeni še nekateri drugi pogoji.

Pri vašem vprašanju bi rad opozoril na opaz­no spremenjeno semantiko v predlaganem zakonodajnem paketu Fit for 55. Govori se o radikalnem, vendar socialno pravičnem prehodu s fosilnih energentov na OVE v stavbah – poudarjena je zmožnost ljudi, ki živijo v njih. Poleg zmanjševanja energetske revščine (pri nas predvsem ogrevanje z drvmi) obstajajo tudi drugi skrajni primeri, ko se je treba prilagoditi, kot je vpliv starajoče se populacije. Če sta denimo že priletna zakonca doslej hišo ogrevala na kurilno olje, je slab nasvet, naj se, da bi bila bolj do okolja prijazna, odločita za drva. Upoštevati je treba, da morebiti ne bosta zmogla prenašati drv, čistiti pepela itd. Glede na okoliščine je v takšnem primeru boljši nasvet, naj se ogrevata na zemeljski plin, če že TČ ni mogoča.

Omenili ste omejitve pri kotlih na biomaso …

Čeprav je ta energent ogljično nevtralen, pri zgorevanju nastajajo lokalne emisije (trdni delci, dušikovi, žveplovi oksidi), zato so kotli na lesno biomaso primernejši v primestnem okolju, kjer je poselitev redkejša. Ogrevanje z najcenejšo obliko lesne biomase, sekanci, je zaradi potrebe po velikem zalogovniku zanje in hrupu pri transportu primernejše za večje sisteme daljinskega ogrevanja, ki imajo ustrezno čiščenje dimnih plinov in strokovno vodenje, še posebno če se zraven soproizvaja tudi električna energija. Po tej plati so za družinske hiše primernejši kotli na polena in pelete.

Ogrevalni sistem na polena je energijsko učinkovit, če je povezan z velikim hranilnikom toplote (od 2000 do 3000 litrov), v nasprotnem primeru veliko toplotne energije zaradi nepopolnega zgorevanja vržemo v zrak. Polena najučinkoviteje zgorevajo, ko imajo dovolj zraka. Naenkrat se sprosti veliko toplotne energije – običajno preveč za trenutno ogrevanje hiše, zato moramo toploto shraniti. Pri odločanju med kotlom na polena ali TČ je pri investiciji k prvemu treba vedno prišteti ceno hranilnika toplote.

Pri kotlih na pelete hranilnik toplote zaradi kontinuiranega odmerjanja peletov v kotel ni nujen, je pa priporočljiv. So pa peleti dražji od polen in okoljsko manj prijazni. Zakaj? Pri njihovi izdelavi je za pripravo lesa po­trebna neobnovljiva energija, zato niso več OVE.

So TČ primerne za vse individualne hiše?

V primerjavi s kotli na biomaso so TČ primerne ne glede na lokacijo stavbe, zlahka jih upravlja tudi starejša generacija. V zvezi s TČ imamo še vedno opraviti z nekaterimi zmotnimi prepričanji. Eno je, da niso primerne za starejše hiše. V vsaki stavbi se zamenjava starega ogrevalnega sistema s TČ splača tako z energetskega kot finančnega vidika. Seveda pa je zelo priporočljiv nasvet strokovnjaka, ki mora npr. v primeru slabo izolirane hiše oceniti, ali je glede na temperaturni nivo potrebne toplote nujna vgradnja dvostopenjske TČ, ki lahko vodo v radiatorjih ogreje do 80 °C. Tudi v stari hiši se po namestitvi TČ tekoči stroški za ogrevanje vsaj prepolovijo.

Pri nas so najpogostejše TČ zrak/voda, sledijo jim zemlja/voda (z geosondo) in voda/voda, medtem ko se investicijsko naj­ugodnejše TČ zrak/zrak še (pre)malo uporabljajo kot sistem za gretje prostorov. Pri sled­njih žrtvujemo le nekaj bivalnega ugodja zaradi hitrejšega gibanja zraka v prostoru. V povprečju imajo deklarirano najvišja grelna števila TČ voda/voda, vendar je treba v bilanci upoštevati tudi črpanje podtalnice v odprtem krogu, ki že pri globini od tri do pet metrov pomembno vpliva na celoten izkoristek sistema. Geosonde črpajo toploto iz zemlje z zaprtim sistemom, ki ne vpliva bistveno na izkoristek TČ.

V zadnjem času so vroča tema sončne elektrarne za samooskrbo z električno energijo, saj so napovedane spremembe. Pri Eko skladu za zdaj ni odprtega razpisa za njihovo subvencio­niranje, po uredbi o samooskrbi z električno energijo, ki jo je vlada sprejela ta mesec, pa bo za tiste, ki jo bodo v elektroenergetsko omrežje priključili po 31. decembru 2023, veljal drugačen način obračunavanja električne energije oz. omrežnine od sedanjega. Za koliko bo sprememba lastnikom malih sončnih elektrarn povečala račun za elektriko?

Res je, da subvencije poleg približno šes­tinskega prihranka pri naložbi v sončno elektrarno za investitorje pomenijo tudi psihološko spodbudo. Spremembe pri obračunavanju električne energije pa so napovedane, ker EU ne dovoljuje več koncepta netiranja prevzetih in oddanih količin elektrike. Zaradi tega bo omrežnina obračunana za vso elektriko, prevzeto iz omrežje, ne le za razliko. Konkreten izračun, narejen za povprečno samooskrbno sončno elektrarno na družinskih hišah pokaže, da se bo račun za elektriko več kot podvojil.

Še vedno pa se bosta ohranili ugodnosti iz ureditve, ki v Sloveniji velja od leta 2015: to sta obračunsko obdobje enega leta (na Hrvaškem imajo na primer mesečno obračunsko obdobje) in možnost, da lastniki sončnih elektrarn javni elektroenergetski sistem za majhno odškodnino uporabljajo kot svojo baterijo, saj vanj odvajajo presežke električne energije, ki jih potem porabijo, ko sončna elektrarna ne proizvaja elektrike. Vendar, kot rečeno, od 2024 s plačilom omrežnine.

Velja poudariti, da novost tistih, ki bodo sončno elektrarno v omrežje priključili do konca prihodnjega leta, ne bo prizadela. Na­vsezadnje pa se utegne v 20 mesecih kaj spremeniti, da bi vlaganje v OVE za državljane ostalo tako zanimivo in koristno, kot je zdaj.

Se bo novim lastnikom sončnih elektrarn od leta 2024 splačalo investirati v hranilnik električne energije za shranjevanje dnevnih ali tedenskih presežkov?

Nisem prepričan. Pri zdaj dostopni tehnologiji je mogoče racionalno namestiti takšno kapaciteto baterije, da bi čez (sončni) dan shranjeni presežek proizvedene elektrike zadostoval za eno noč ali oblačen dan,
30–40 kWh. Če shranjene elektrike ne bi porabili, presežkov naslednjega dne seveda ne bi imeli kam shraniti, če nismo povezani tudi v omrežje. Takšno kompenziranje bi bilo mogoče poleti, ko je sonca dovolj in ogrevamo kvečjemu sanitarno vodo in napajamo aparate. Pozimi je pri samooskrbni sončni elektrarni zaradi ogrevanja prostorov in slabše izdatnosti sonca večji del dneva elektrike premalo že za sprotni pogon TČ, kaj šele za presežke. Okvirni strošek baterije oz. hranilnika za enodružinsko hišo je od 3000 do 5000 evrov, maksimalno število polnjenj pa od 1000 do 3000.